Mestna občina Koper

Mestna občina Koper


Verdijeva ulica 10
6000 Koper - SI

T: +386 (0)5 664 61 00
F: +386 (0)5 627 16 02
E: obcina@koper.si

Uradne ure (vložišče)
Pon, tor, čet, pet: 8:00 – 12:00
Sre: 8:00 - 12:00, 14:00 - 17:00

Uradne ure (stranke)
Pon in pet: 8:00 – 12:00
Sre: 8:00 - 12:00, 14:00 - 17:00




Zgodovina Kopra
  


Začetki v bronasti dobi
Poselitev širšega koprskega teritorija lahko spremljamo že od srednje bronaste dobe dalje, ko se sredi 2. tisočletja pr.n.št. pojavijo gradišča, poimenovana tudi kaštelirji. Kaštelirska kultura, katere nosilci so bila predvsem ilirska plemena Histrov, je bila prisotna do rimskega prodora v Istro (178/177 pr.n.št.) in formiranja kolonije Tergeste (Trst). S prvimi rimskimi vplivi se je pričelo težišče poselitve spuščati iz višin proti obali na nižje predele, ki so nudile ugodnejše razmere za obdelovanje zemlje. Nemajhno vlogo sta pri tem prevzeli novi in zahtevni kulturi: oljka in vinska trta, ki sta od tedaj postali najbolj značilni kulturi koprskega zaledja.

Rimsko obdobje
Rimsko naselbino Aegida, ki jo nekateri zgodovinarji locirajo ob vznožje Sermina ob izlivu Rižane v morje, drugi pa na skalni otok, kjer se je kasneje razvil Koper, omenja v svojem delu »naturalis historia« že Plinij starejši. Trgovska postojanka Aegida je po rimski zasedbi postala močno tržišče, ki so ga začeli v 2. in 1. stoletju pr.n.št. romanizirani naseljenci pravno oblikovati in je v sklopu provincialne uprave dobilo status »oppidum civium Romanorum« (naselbina z romanskim prebivalstvom).

Maloštevilne najdbe in poznorepublikanskega rimskega obdobja predstavljajo torej najstarejše dokaze o naselitvi otoka, za katerega se uveljavilo ime Caprae oziroma Capris. Najdbe kažejo, da se je prebivalstvo ukvarjalo z ribolovom, nabiranjem školjk, prejo volne, livarstvom, kovaštvom, lokalno lončarsko in steklarsko dejavnostjo, iz severnoitalijanskega prostora pa so sem prihajale tudi namizna keramika, oljenke in amfore.

Zgodovinski podatki o Istri v obravnavanem obdobju so razmeroma skromni; Istra je skupaj z Benečijo tvorila upravno-teritorialno enoto »decima regio«, osnovano že v času cesarja Avgusta, ki je z manjšimi spremembami ustrezala kasnejši poznorimski provinci »Venetia et Histria«. Meja rimskih posesti v Istri je sprva potekala po reki Rižani (Formio), kasneje pa je bila pomaknjena na Rašo (Arsia). Koprska okolica je bila posajena s podeželskimi dvorci (villae rusticae), na samem otoku pa je bilo morda že več stavb kulturnega značaja. Kljub svoji ugodni legi in cvetoči trgovini med Oglejem (Aquileia) in Porečem (Parentium) Capris po vsej verjetnosti ni dosegel statusa rimskega municipija, temveč je ostal le »oppidum« in je bil kot tak podrejen kolonialnemu središču Tergeste (Trst), ki je tja do konca rimskega cesarstva predstavljal gospodarsko in upravno središče pokrajine.

Pozna antika
V času pozne antike je začel pomen otoške naselbine naraščati, ker je postajala ena številnih oskrbovalnih postojank rimskega obrambnega sistema na Krasu (claustra Alpium Iuliarum), hkrati pa so negotove razmere 5. stoletja ob preseljevanju ljudstev silile zaledno prebivalstvo, da se je začelo naseljevati v otoški naselbini, ki je postopno začela dobivati značaj poznoantičnega mesta. Najdbe dejansko izpričujejo vojaško prisotnost na koprskem otoku na prelomu 4. v 5. stoletje in kažejo na naraščanje strateško-obrambnega značaja otoka, pa tudi povečane poselitve, povezane s prihodom beguncev iz ožjega in širšega zaledja.

Koper pod bizancem
Istra je po dolgotrajnih bizantinsko-gotskih vojnah sredi 6. stoletja obenem z Italijo postala bizantinska provinca. Po langobarski osvojitvi severne in dela srednje Italije v drugi polovici 6. stoletja je sledila nova upravna ureditev z močno vojaško organizacijo s ciljem okrepitve obrambne moči bizantinske periferne oblasti. V tem sklopu je bil ustanovljen ravenski ali italski eksarhat s sedežem v Raveni, kamor je bila vključena tudi Istra kot posebna provinca. Upravno je bila razdeljena na večja mesta in kaštele (castra castella). Anonimni geograf iz Ravene v svojem delu »Cosmographia« iz 7. stoletja, ki se naslanja na starejše vire iz 5. in 6. stoletja, omenja med naselji vzdolž istrske obale tudi Piranon (Piran) in Capris (Koper).

Prve pisne omembe Kopra srečamo v letu 599 v pismih papeža Gregorja I.; mestna naselbina se pojavlja z imenom Caprae in Insula Capritana; starejši kronisti in zgodovinarji začetke Kopra postavljajo že v drugo polovico 6. stoletja in ga povezujejo z imenom bizantinskega cestarja Justina II., ki naj bi Istranom dovolil, na otoku Capris ustanovijo mesto Justinopolis.

Na status Kopra, ki ga v bizantinskem obdobju nekateri kronisti že prištevajo med mesta, je vplivala tudi prisotnost škofa kot najvišjega cerkvenega dostojanstvenika. Gregor I. je v skladu s svojo cerkveno politiko kljub cerkvenim kanonom Kopru dovolil ustanovitev škofije (599), vendar le kot začasne škofovske institucije. Kot prvega škofa, ki naj bi bil imenovan že leta 524, legenda omenja Sv. Nazarija. Z njegovim prihodom in delovanjem med verniki naj bi bili povezani mnogi čudeži; čaščenje tega mestnega svetnika pa se je pričelo proti koncu 14. stoletja.

Konec 8. stoletja so Istro zasedli Franki, jo upravno vključili v Furlansko marko in podpirali slovenske prebivalce v politični in gospodarski borbi prosti romanskemu mestnemu prebivalstvu. Frankovska oblast je spodbujala kolonizacijo novopridobljenih ozemelj v Istri in na njih postopoma uvajala fevdalni red. To je pospešilo tudi slovensko naselitev v zaledju obalnih mest ter se je s tem bistveno spremenila tudi etnična podoba podeželja. Naseljevanje poganskega slovanskega prebivalstva in razna nasilja, ki so jih frankovski oblastniki izvajali nad meščanstvom, pa sta izzvala spore in konflikte, ki so jih skušali rešiti na rižanskem zboru leta 804 »in territorio Caprense in loco cui dicitur Riziano«. Na sodnem zboru so se zbrali odposlanci frankovskega cesarja Karla Velikega, t.j. »misi dominici«, predstavniki cerkvene in prosvetne oblasti istrskih mest in kaštelov, gradeški patriarh in istrski vojvoda Johannes. Spore so rešili sicer v prid istrskih mest, vendar se je slovenska kolonizacija v zaledju mest nadaljevala in se pomaknila vse do obale. Listina o Rižanskem placitu je tako eden najpomembnejših dokumentov o slovenski naselitvi v Istri.

Krepitev Benetk na severnem Jadranu, italsko kraljestvo in oglejski patriarhi
Z mirom v Aachnu leta 812 je Bizanc tudi formalno izgubil oblast nad Istro, obdržal pa jo je nad Benečijo in dalmatinsko obalo. Temu je sledila krepitev Benetk, ki so se postopno znebile bizantinske oblasti in postale prva pomorska sila na Jadranu ter so za dolga stoletja odločno vplivale na nadaljnji razvoj istrskega polotoka. Po delitvi frankovskega cesarstva je koprski teritorij pripadal Italskemu kraljestvu, od leta 952 Bavarski vojvodini, nato od leta 976 Koroški vojvodini in končno oglejskim patriarhom. Ti so Koper v borbi z Beneško republiko iz političnih in gospodarskih razlogov povzdignili med prva in mu nadeli ime Caput-Histriae. Ko si je mesto s spretno politiko leta 1186 priborilo status svobodne komune po vzoru severnoitalijanskih in dalmatinskih mest ter je bila tega leta osnovana še samostojna koprska škofija, so bile dane vse odločilne komponente, ki so položile temelje za njegov hitri vzpon in prevlado na Istrskem polotoku.

Svoj višek je mestna avtonomija dosegla v času podestata Marina Morosinija (capitaneus civitatis Iustinopolis), ki je imel v svojih rokah vojaške pa tudi politične in upravne pristojnosti. Izkoristil je ugoden položaj in ekonomski razcvet za razširitev in utrditev mesta ter dal leta 1269 zgraditi prvo mestno Ložo. Služila je predvsem za zborovanje mestne skupščine (arengo) pa tudi za razglašanje sklepov, imen zakupnikov davkov ter mestnih uradnikov, ki so morali skrbeti za prehrano prebivalstva. To je bil čas, ko so na osrednjem mestnem prostoru začele rasti javne zgradbe, značilne za avtonomno mestno življenje: »potestas Iustinopolis« in »potestas Marchionis«, ki sta tvorili osnovo za kasnejšo Pretosko palačo, romanski obrambni in opazovalni stolp, ki je šele pod Benečani dobil svojo liturgijsko funkcijo, in troladijska romanska bazilika, ki je nedvomno predhodnica današnje koprske stolnice.

V vzhodnem delu mesta z imenom »Caprile« so začeli rasti tudi prvi samostanski kompleksi; med prvimi je zrasel samostan frančiškanov (1265), stoletje kasneje pa sta bila zgrajena tudi samostana klaris (Sv. Klara) in avguštink (Sv. Blaž).

V prizadevanjih po razširitvi svojega političnega in gospodarskega vpliva je začel družno z goriškimi grofi nastopati proti oglejskim patriarhom pa tudi proti drugim istrskim mestom, ki so se upirala proti njegovim težnjam po hegemoniji. Toda severni Jadran z istrsko in dalmatinsko obalo je bil v času križarskih vojn že tudi prostor gospodarskih in političnih pretenzij rastoče Beneške republike, ki je postajala vodilna trgovsko-pomorska sila v Sredozemlju.

Benetke so naprej pravno regulirale trgovske in prijateljske odnose z istrskimi mesti. Zelo pomembne pogodbe so v letih 932, 977 in 1145 sklenile s Koprom, ki je tako sčasoma postajal čedalje bolj odvisen od Benetk, čeprav so mu s solno pogodbo iz leta 1182 podelile pomemben privilegij v solni trgovini.

Ravno tako je bila v koprski politični zgodovini zelo pomembna darilna listina nemškega cesarja Konrada II. iz leta 1035, s katero je Koprčanom podelil nekaj vasi v mestnem zaledju ter jim vnovič potrdil običajno pravo, ki se je pojavilo že v dokumentih 10. stoletja. Leta 1222 je cesar Friderik II. Kopru te privilegije znova potrdil ter s tem ohranil mestno avtonomijo, ki pa je bila v borbi s politično in gospodarsko prevlado v Istri v drugi polovici 13. stoletja zlomljena. Obenem z vrsto drugih istrskih mest je moral namreč leta 1279 tudi Koper kloniti pred beneško vojaško premočjo. Z letom 1279 se zaključi pomembna faza koprske zgodovine – predvsem oblikovanje mestne samouprave in konstituiranje oblastnih struktur. Po tem letu oziroma po ponesrečenem uporu Kopra leta 1348 se je odprla nova, nič manj pomembna in razburljiva stran njegove zgodovine, ki pa je tja do konca 18. stoletja potekala v okviru Beneške republike.

Obdobje do začetka 15. stoletja je v zgodovini Kopra eno najtežjih in najmračnejših: konec je bilo njegove mestne avtonomije in privilegijev, za nameček pa so ga leta 1380 v »vojni Chioggia« dodobra oropali Genovežani. Vojnim pustošenjem so se pridružile še lakote in epidemije kuge, ki so koprsko komuno dodobra izčrpale.

Pomanjkanja in revščino so na prelomu 14. v 15. stoletje blažili številni florentinski obrtniki, trgovci in bankirji, ki so v mestu ustanavljali menjalnice, banke, obrtne delavnice. Postopno so jim kot bankirji sledili predvsem Židje, v mestno obrobje pa se je naseljevalo čedalje več Slovencev, ki so se ukvarjali s solinarstvom, ribištvom in kmetijstvom. Edino Koper je poznal v strukturi mestnega prebivalstva paolane – mestne kmete, ki so živeli v mestu in vsakodnevno odhajali v okolico, kjer so obdelovali polja.

Nosilci organiziranega mestnega življenja so postali tudi čedalje številnejši cerkveni redovi, med njimi zlasti frančiškani, dominikanci in selitvi, ki so se jim kasneje pridružili še minoriti in gregoriti.

Mestno prebivalstvo se je v srednjem veku sicer delilo v višji sloj ali patriciat in nižje sloje – populare. Že v teku 14. stoletja so najimenitnejši patriciji, veliki posestniki in pa tisti, ki so zasedali v mestni upravi, postali člani Velikega sveta, ki je ponovno zaživel z letom 1416, ko so bili izdani tudi mestni statuti.

Odločilni preobrat je v Istri nastopil po letu 1420, ko je bila na njenem ozemlju dokončno izrinjena posvetna oblast oglejskih patriarhov in so se Benetke na vsem ozemlju lotile enotnega upravnega in sodnega sistema.

Benetke prevzele oblast
V novem upravnem, političnem in sodnem sistemu je Koper dobival čedalje pomembnejšo vlogo. Njegove posesti so začele mejiti na habsburški teritorij, ki je že od leta 1382 zajemal tudi Trst. Koper je imel vse pogoje za uspešno tekmovanje s Trstom in kljubovanje njegovi trgovski hegemoniji, zlasti po beneški zmagi leta 1463. Imel je vrsto ugodnosti v strateškem pogledu, kajti lega na otoku mu je dajala prednost v obrambi, trdni obzidni pas z Levjim gradom pa ga je še dodatno varoval na vse strani in izpolnjeval obrambo, ki jo je mestu nudilo že morje samo.

S postopno izgradnjo provincialne organizacije so Benetke krepile oblast koprskih podestatov, ki so ob koncu 16. stoletja postali pravi guvernerji province z velikimi pristojnostmi. Zaupani so jim bili nadzor in upravna kontrola nad istrskimi komunami ter sodne naloge v »cernidah«, s tem v zvezi pa tudi vojaška oblast nad obalnimi predeli. Že od leta 1349 so iz vrst koprskega plemstva volili tudi posebnega predstavnika zalednega slovenskega prebivalstva z nazivom »capitaneus Sclavorum«, ki je bil pristojen za reševanje vseh važnejših zadev in sporov na podeželju. To je bil edinstven primer takega poimenovanja upravnika podeželja v Istri in verjetno tudi drugod, kar potrjuje, da je šlo za tradicionalno sklenjenost slovanskega etničnega življa na tem delu polotoka še pred beneško zasedbo. V boju za trgovino so Benetke ravno tako dvignile pomen Kopra, ki je za daljši čas postal najpomembnejša postojanka za trgovino s širšim zaledjem, kar mi je povsem ustrezalo, saj je hotel dobiti polno nadomestilo za izgubljeno pomorsko trgovino. Seveda je veliko povpraševanje po koprskih agrarnih proizvodih izjemno dvignilo celotno agrarno proizvodnjo, zlasti vinogradniško, oljarsko in sadjarsko, pospešeno pa sta se razvijala tudi ribištvo in solinarstvo. Tako je v zaledje, predvsem na Kranjsko, odhajalo vino z ribami, oljem in soljo, iz notranjosti pa so kranjski tovorniki – mussolati – prinašali žito, meso, sir, les, platno, železo in drugo blago.

Dobičkonosna trgovina je mesto v 16 stoletju povzdignila v najbolj bogato in gosto naseljeno območje v Istri, saj je pred veliko kugo leta 1554 štelo kar 9-10 tisoč prebivalcev. V beneških dokumentih tistega časa ni bilo po naključju napisano: »Civitas Iustinopolis est principale membrum quod habemus in Istra« (Mesto Koper je najpomembnejši kraj, ki imamo v Istri). V prid temu govori tudi dejstvo, da je bila v mestu v tem času ustanovljena davčna pisarna (Camera fiscale), ki so jo imela tri mesta beneške terraferme, leta 1584 pa še apelacijsko sodišče za vso beneško Istro (Magistrato di Capo d'Istria). Z ustanovitvijo tega sodišča je postala jurisdikcija v tej provinci enotna. Benetke so torej za protiutež svojemu gospodarskemu monopolu Kopru dajale občutek veljave in ugleda: tako kot v sami beneški prestolnici, so tudi v Kopru prirejali viteške tekme, turnirje, regate, karnevale in sejme. Prve sejme na »Campo Marzio« mestni statuti omenjajo že leta 1493; leta 1546 je bil obnovljen sejem Sv. Nazarija, zadnji in najbolj znani koprski sejmi, ki so zaživeli z letom 1642 in se odvijali na trgu Brolo, pa so bili posvečeni Sv. Uršuli. Mestnega zaščitnika Sv. Nazarija so redno častili od začetka 15. stoletja, odkar naj bi Genovežani Kopru vrnili njegove ukradene relikvije. Tradicija praznovanj s sejmom in procesijo pa se je ohranila skozi celotno 19. stoletje oz. tja do II. svetovne vojne.

Kulturni razcvet
Ugled in slavo si je mesto pridobilo tudi na področju kulture in umetnosti. Sama kulturna dediščina ter ohranjeni dokumenti zgovorno pričajo o tem, da je Koper stoletja sledil okusu Benetk in na splošno italijanskega prostora; ob tujih mojstrih, umetnikih in arhitektih, ki so v mestu zapustili vidne sledove, pa se mesto ponaša tudi z lastnimi ustvarjalci in dosežki, predvsem v času največjega kulturnega razcveta med 15. in 18. stoletjem.

Duh humanizma in renesanse je začel oplajati mesto že v 15. stoletju, v še večji meri pa stoletje kasneje. Sloviti učenjaki in humanisti so osnovali humanistično šolo, kamor so zahajali plemiški sinovi iz številnih istrskih mest. Med predhodnike koprskega humanizma uvrščamo predvsem Petra Pavla Vergerija st. (1370 - 1444), ki se je ukvarjal s humanističnim gledališčem, pedagogiko, filozofijo, zgodovino in politiko. Med številnimi deli je zapustil tudi kratek opis in zgodovino Kopra »De situ urbis Justinopolitanae«.

Kulturnemu življenju mesta so dajale pečat predvsem akademije, od prve z imenom »Compagnia della Calza«, ki se je v duhu svojega časa ukvarjala z viteškimi igrami, turnirji in plesi, prek »Accademie dei Desiosi«, ustanovljene leta 1553, do »Accademie Palladiane« in »Accademie dei Risorti«, ki sta delovali v 17. stoletju. Seveda je v kulturnem življenju nekaj pomenila le ozka plast izobraženstva, ki je v glavnem izhajalo iz vrst plemstva in višje duhovščine. V ta krog lahko prištevamo tudi pripadnike nekaterih redov, zlasti frančiškanov, dominikancev, observantov in gregoritov, kasneje pa tudi kapucinov, scolopov oziroma piaristov, ki so se posvečali vzgoji in izobrazbi plemiške mladine v Collegio dei Nobili. Ta šola je nastala leta 1675, vanjo pa je zahajala plemiška mladina ne le iz Istre, temveč tudi iz Dalmacije in drugih dežel. Bila je najodličnejša šola v celotni beneški Istri in edina, ki je lahko konkurirala jezuitskim kolegijem po Italiji in Avstriji.

S pohvalami na račun mesta in njegovega prebivalstva niso skoparili tudi številni obiskovalci, med katerimi gre omeniti apostolskega vizitatorja veronskega škofa Agostina Valierja, ki je sem dopotoval leta 1580. Mesto mu je bilo očitno všeč, saj sta mu ugajala njegova kultura in uglajenost življenja. Ime Capo d'Istria in resničnost sama sta po njegovem razodevala, da je bilo mesto daleč najodličnejše med vsemi drugimi v Istri, saj so ga odlikovale mnoge cerkvene zgradbe in veličastna poslopja, privlačne javne navade in sijajna oblačila prebivalcev, slovelo pa je tudi po trgovanju z mnogovrstnim blagom in številnih znamenitih možeh različnih ved. Valier je poudaril, da so na strani proti kopnemu obširne soline, ki so pomemben vir mestnih dohodkov, zemlja v okolici pa je skrbno obdelana in daje najplemenitejša vina, predvsem tisto, ki se imenuje kraljevsko (»Regium«), ker ga z veliko slastjo uživajo pri dvornih mizah.

Renesančna umetnost je v Kopru pustila mnogo sledov. Vse do danes se v številnih cerkvah, zlasti pa v stolnici in muzejski pinakoteki ohranila sijajna slikarska in kiparska dela Vittoreja in Benedetta Carpaccia, Gerolama Santacroceja, Tiziana Aspettija, Girolama Campagne in mnogih drugih. Na pragu baroka srečamo v Kopru zadrskega slikarja Zorzija Venturo, ki je postal osrednja osebnost manieristično usmerjenega slikarstva na prehodu med 16. in 17. stoletjem, medtem ko je prvo polovico 17. stoletja v istrskih mestih zaznamovala delavnica Palme ml. in Jacopa Tintoretta, kasneje pa še Paola Veroneseja. Ob izzvenevanju baročne dobe, ki je tudi na glasbenem področju pustila vrsto sledov (omeniti gre predvsem koprskega organista in komponista Antonia Tarsia), sta začela v Kopru postopno upadati ustvarjalni zagon in kvaliteta. Kljub temu je bilo baročno obdobje glede na težke gospodarske in socialne razmere še vedno dovolj razgibano in ustvarjalno, da ga lahko primerjamo z obdobjem humanizma in renesanse.

Rast mesta
Ekonomski razcvet in naraščanje prebivalstva v 16. stoletju sta povzročila rast samega mesta prek naravnih meja otoka. Z intenzivnim nasipavanjem so bile morju iztrgane nove površine, kot nam to nazorno kažejo arheološka izkopavanja zadnjih let na območju nekdanjih obodnih trgov. Na obsežnih površinah je zrasel najmanjši urbani del srednjeveškega Kopra, ki je bil v celoti zavarovan z obzidnim pasom in obrambnimi stolpi.

Podoba in ustroj samega mestnega jedra izhajata torej iz 15. in 16. stoletja, ko je bila gradbena dejavnost najintenzivnejša. Na mestnem načrtu Giacoma Fina iz leta 1619 se urbana zasnova mesta že razodeva z obema glavnima trgoma (Platea Comunis oziroma kasnejši Stolnični trg in Trg Brolo) in osmimi obodnimi trgi, ki so bili razporejeni znotraj obzidja in so se razen dveh iztekali v manjša pristanišča oziroma mandrače.

Glavni mestni trg so obkrožale najpomembnejše javne zgradbe političnega in verskega značaja: Pretorska palača kot sedež podestatov (župan) in kapitanov (vojaški poveljniki), Foresterija in Armerija, v katerih so delovali predvsem javni uradi in nekaj časa »Monte di Pieta'«, mestna Loggia in stolnica z mestnim stolpom. Tudi sam trg se je v času beneške oblasti v največji možni meri izražal v svoji funkcionalnosti in reprezentativnosti. Z razvojem upravnega in političnega sistema pa tudi družbenega in kulturnega življenja je služil številnim slavnostim posvetnega in cerkvenega značaja ter nudil značilno podobo tedanjih italijanskih in dalmatinskih mest.

Stavbna dejavnost je po plodni gotiki in renesansi tudi v baroku prispevala mestu svoj pomembni delež in v velikem ustvarjalnem zanosu, zlasti z nekaterimi baročnimi regulacijami, dokončno oblikovala mestni prostor. Rasle so nove palače in javne zgradbe, ki po lepoti in imenitnosti niso v ničemer zaostajale za podobnimi v drugih mestih Serenissime (beneška država). Novi graditelji in arhitekti, med katerimi gre omeniti predvsem znamenitega beneškega arhitekta Giorgia Massarija, so v veliki meri sprejemali in spoštovali ustaljene prostorske vrednote mesta, ki sta ga izoblikovala gotski in renesančni čas.

Toda navzven bleščeča in imenitna podoba mesta in njegov umetniški ter kulturni utrip nista mogla prikriti senčnih plati: provincialni Koper mnogim slavnim možem in učenjakom ni nudil dovolj možnosti za znanstveno delo in so ga zato zapuščali. Navedimo le najbolj slavnega med vsemi: zdravnika Santoria Santoria (1561-1636), ki se je pri sodobnikih in kasnejših rodovih proslavil predvsem z delom »De statica medicina«, sicer pa tudi z uvajanjem eksaktnih instrumentov v medicinsko znanost. Iz zdravniških krogov izhaja tudi Girolamo Vergerio, ki je bil leta 1653 imenovan za rednega profesorja v Pisi, leta 1665 pa ga je beneški senat povabil, da prevzame medicinsko katedro v Padovi.

Čas inkvizicije in protestantizma
Niso pa le ugodni in slavni možje zapuščali Kopra, mnogi so bili iz mesta tudi pregnani, predvsem v času, ko je inkvizicija začela preganjati pristaše luteranske doktrine. Že Nicolo' Manzuoli je v svojem delu »Nova desctittione della provincia dell'Istria, con la vila delli Santi e Sante di detta provincia« (1611) poročal, da so se v 16. stoletju heretične vere oprijeli ne le plemenitaši in izobraženci, pač pa tudi preprosti meščani. Med najbolj gorečimi reformatorji je bil koprski škof Peter Pavel Vergerij ml. (1498-1565), ki je hotel v svoji škofiji odpraviti pogoste zlorabe številnega klera in bratovščin, obenem pa zelo razširjeno vraževerje med prebivalstvom. Nakopal si je njihovo sovraštvo, zato so ga kot heterika ovadili inkviziciji; ta je proti Vergeriju sprožila proces, papež Pavel III. Pa ga je razglasil za odpadnika in mu odvzel škofovsko čast. Vergerij se v deželah Serenissime ni več čutil varnega, zato se je prek Švice umaknil v Nemčijo in se tam posvetil reformaciji. Tamkajšnjemu vojvodi Krištofu se je udinjal za svetovalca in tu pomagal slovenskemu protestantu Primožu Trubarju pri tiskanju prvih slovenskih knjig, kajti že kot koprski škof je čutil potrebo po slovenskem bogoslužju v pridigah, ki so jih v Kopru opravljali frančiškani tretjeredniki v gregoritskem samostanu.

Po Vergerijevem pregonu so se morali umakniti iz Istre tudi nekateri vplivni protestanti, npr. Ottonielo Vida iz Kopra, Gianbattista Goineo, Marco Caldana in Marco Antonio Venier iz Pirana ter številni drugi. Protestantska doktrina je bila v Kopru zatrta že okoli leta 1570, sedež inkvizicije pa je v njem ostal vse do leta 1582.

Po tridentinskem koncilu je v Istri začela glagolica, pisava slovanskega bogoslužja, postopno upadati, tuji škofje in višja duhovščina po so dostikrat zatirali liturgijo v slovanskem jeziku. Kljub temu je bilo še nekaj istrskih škofov, ki so še kazali razumevanje za glagolico. Med njimi je na vidnem mestu koprski škof Paolo Naldini, ki je leta 1710 osnoval italijansko-slovansko semenišče »Seminarium Italo-Sclavorum Naldinianum« in v svojih spisih poudarjal, da je to potrebno zaradi popolnoma slovanskega podeželja, obenem pa se je na več mestih svojega znamenitega dela »Corografia ecclesiastica o sia Descrittore della Citta' e dela Diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d'Istria« navduševal nad vizijo Italijansko-slovanskega bratstva v koprski škofiji.

Upad beneške moči in premoč trsta 
17. in 18. stoletju je ob upadanju beneške gospodarske in politične moči prišlo do velikih sprememb v razmerju moči na Jadranu in v zaledju. Že v začetku 17. stoletja je Beneško republiko dodobra pretresla uskoška vojna (1615-1617), ki je med drugim strahovito opustošila in prizadela zaledje istrskih mest ter izpraznila podeželje. Za nameček je v letih 1630/31 divjala še grozovita kuga, ki je pomorila tudi velik del koprskega prebivalstva. Šele v drugi polovici 17. stoletja je novigrajski škof Giacomo Filippo Tommasini naštel okrog 4.500 prebivalcev, vendar se do propada Beneške republike njihovo število ni dvignilo nad 5.200.

Koper v zadnjih dveh stoletjih beneške oblasti ni več mogel konkurirati Trstu, ki ga je cesar Karel VI. leta 1719 skupaj z Reko proglasila za svobodno pristanišče ter se je s tem tudi trgovski promet iz zaledja skoraj v celoti usmerjal prek svobodnega tržaškega pristanišča.

Zastarelost in ohlapnost beneške uprave ter gospodarska kriza so postajale vedno bolj očitne ravno v času, ko so v sosednjih deželah uvajali fiziokratizem in merkantilizem ter so se napovedovale ali že tudi uveljavljale velike reforme prosvetljenega absolutizma.

Kljub temu je presenetljiv razvoj sosednjega Trsta le vzpodbudil koprske oblastnike, da so poskušali oživiti proizvodnjo in industrijski razvoj, vendar so vsi poskusi postopno propadli bodisi zaradi počasnosti in okorelosti oblasti, bodisi zaradi premočne tržaške konkurence, ki ji beneški Koper ni bil več kos.

Tudi v kulturnem in duhovnem življenju mesta sta zavladala mrtvilo in provincializem, čeprav je bilo še nekaj poskusov, da bi obdržalo nekdanji sloves in sijaj. Osrednja osebnost tega časa je bil prosvetljenec Gian Rinaldo Carli (1720-1795), ki je poživil delovanje »Accademie dei Risorti«, vendar je po propadu predilnice volne, ki jo je osnoval na svoji gospoščini na Cereju (Carlisburgo) pri Kopru, zapustil svoj rodni kraj, se odselil v Milano in stopil v službo avstrijskega dvora. Carlijev bratranec, someščan in sodobnik Girolamo Gravisi (1720-1812) je prevzel veliko kulturnih in duhovnih nagnjenj svojega velikega sorodnika ter se s svojim bogatim znanstvenim delom neizbrisno zapisal v anale koprske zgodovine.

Prihod Napoleona
Duh francoske revolucije je po letu 1789 zavel tudi v Istro in napovedal novo dobo, toda šele Napoleonove zmage v francosko-avstrijski vojni 1796/97 so povzročile padec okostenele Beneške republike, po campoformijskem miru 17. oktobra 1797 pa je Avstrija do leta 1805 zasedla nekdanjo beneško Istro, Dalmacjo in terrafermo z Benetkami vred.

Toda Istra se je z moderno upravo in zakonodajo v smislu Napoleonovega kodeksa soočila šele s francosko zasedbi v letih 1805-1812. Z vključitvijo Istre v Italijansko kraljestvo (1805-1809) se je dokončno zaključilo obdobje nekdanjega komunskega sistema; odpravljeni so bili privilegiji plemstva in duhovščine z razpustitvijo mnogih samostanov in bratovščin.

Z vključitvijo Istrskega departmaja v Ilirske province leta 1809 je prišlo tudi do temeljitih upravnih sprememb. Leta 1810 je bila oblikovana provinca Istra z glavnim mestom Trst, ki je obsegala še območje tržaškega mesta, pomanjšano območje Goriške, bivšo beneško Istro in še območje avstrijske Istre.

S prenosom političnega in upravnega sedeža v Trst je Koper dokončno izgubil vlogo političnega, gospodarskega in kulturnega središča Istre. Z ukinitvijo prefekture, finančne intendance, deparmajskega in distriktiuvnega sveta ter trgovskega in apelacijskega sodišča se je v mestu tudi bistveno zmanjšalo število administracije. Število mestnega prebivalstva je zdrsnilo pod 4.000. Zaradi Napoleonove celinske zapore se je drastično zmanjšal pomorski in trgovski promet, deloma pa je koprsko prebivalstvo nazadovalo tudi zaradi Trsta. Upadla je tudi proizvodnja soli, saj so soline ostale v lasti Italijanskega kraljestva.
Pač pa je Koper že v francoskem obdobju pod prefektom Angelom Calafatijem začel spreminjati svojo domala še srednjeveško podobo. Z novimi, smelimi urbanističnimi posegi naj bi postal urejeno, moderno mesto, ki bi obdržalo novo politično veljavo in svobodnega duha. Tako je od Trga Brolo do morske obale na vzhodni strani mesta stekla široka cesta z drevoredom »Calle Eugenia«, imenovana po italijanskem podkralju, Napoleonovem pastorku Eugenu Beauharnaisu - današnja Cankarjeva ulica, medtem ko je bila okoli mesta speljana krožna cesta z imenom »Napoleonica«. Calafatijeva zasluga je, da je v četrti Zubenaga, ob severnem robu mesta, začel nastajati današnji Belveder z lepim drevoredom in pogledom na morje. Prebivalstvo je bilo hvaležno Calafatiju, da je mesto oskrbel tudi z zdravo pitno vodo in začel izsuševati močvirje, ki je bilo že stoletja leglo malarije, ter prenesel mestno pokopališče v bližnji Škocjan, kjer se nahaja še danes. Pripravljala se je tudi selitev mestnih kmetov – paolanov, v zaledje mesta in premestitev mestne bolnišnice v ukinjeni servitski samostan. Najbolj radikalno je Calafati izpeljal Napoleonove odredbe o ukinitvi samostanov in bratovščin. Tako so bili opuščeni starodavni samostani frančiškanov dominikancev, klaris in gregoritov tretjerazrednikov, kar je imelo tudi negativne posledice, saj so bile s tem prizadete predvsem široke plasti revnega prebivalstva, ki so v samostanih našle socialno podporo, nastala pa je tudi precejšnja kulturna škoda zaradi izgube dragocenih knjižnic, inkunabul, starih rokopisov, umetnin in vsega, kar se je stoletja nabiralo v svetih hramih.

Napoleonov padec in avstrijski vzpon
Avstrija je po Napoleonovem padcu in po dunajskem kongresu 1814/15 znova pridobila izgubljene posesti in vso pozornost posvetila Trstu, ki je postal sedež Avstrijskega pomorja. Koper je ostajal zgolj njegovo agrarno zaledje in provincialno mestece; v njegovem gospodarskem življenju so nekaj pomenili le še obalna plovba, prevažanje poljščin v Trst in Benetke ter proizvodnja soli. Prave pomorske dejavnosti pa Koper ni več premogel; deloma je zaživelo ladjedelstvo, saj je Koper, kakor tudi Rovinj, premogel tri manjše ladjedelnice. Zunanja podoba mesta se je tudi pod Avstrijo vidno spreminjala. Zraslo je mogočno kaznilniško poslopje, ki je v precejšnji meri porušilo nekdanjo skladno mestno veduto, obenem pa je mestu dajalo negativen pečat, saj so oblasti vanj zapirale kriminalce pa tudi politične zapornike, ki jih je bilo z začetki narodnopreporodnih gibanj v cesarstvu čedalje več.

Leta 1819 je bil porušen tudi Levji grad, simbol nekdanje beneške moči, ki je varoval Koper z južne smeri, oblasti pa so začele dokončno odstranjevati mestno obzidje z obrambnimi stolpi. Leta 1827 je zrasel nasip s cesto, ki je odslej povezovala Koprski otok s Semedelo. Vrsta samostanov je bila razpuščena že pod francosko upravo, nekaj pa so jih dodatno razpustili še Avstrijci in jih namenili javnim potrebam. Po smrti koprskega škofa Bonifacia Da Ponteja je škofovski sedež ostal nezaseden do leta 1830, ko se je koprska škofije spojila s tržaško.

Tja do sredine 19. stoletja se je število mestnega prebivalstva dvignilo na okolji 6.800 in je z izboljšanjem higienskih razmer in zdravstvene službe postopno naraščalo. Bogatejši in vplivnejši sloj so v mestu tvorili trgovci, advokati, podjetniki in veleposestniki, navzven sicer lojalni do avstrijske oblasti, v bistvu pa pristaši italijanskega nacionalnega gibanja, ki se je pričelo širiti v prvi polovici 19. stoletja.

Narodna gibanja
V revolucionarnem letu 1848/49 je ob uporih v Milanu in Benetkah tudi med istrskim meščanstvom prevladovala težnja po združitvi z Italijo, na slovensko podeželje pa so predvsem vplivali dogodki na Dunaju, na Kranjskem in v Trstu. Iredentistična psihoza se je izraziteje uveljavila med avstro-italijanskima vojnama v letih 1859 in 1866. V obeh vojnah za združitev Italije je Koper z drugimi istrskimi mesti prispeval vrsto prostovoljcev, ki so se pod Garibaldijem bojevali po različnih bojiščih Italije.

Po vsem cesarstvu so se z nastopom ustavne dobe (1861) krepila narodna gibanja, ki so zlasti v Istri krepila italijansko-slovanski antagonizem. Na eni strani ga je podžigal italijanski nacionalizem po mestih, seveda tudi v Kopru, po drugi strani pa čedalje močnejše gibanje istrskih Slovencev in Hrvatov, ki so s svojimi gospodarskimi, prosvetnimi in kulturnimi ustanovami iz zaledja postopno prodirali v sama mesta. Nacionalno vprašanje se je najprej in najbolj očitno izostrilo ob vprašanju slovenskega jezika v šolah in uradih. Enega od velikih dosežkov predstavlja ustanovitev trijezičnega učiteljišča v Kopru leta 1875, ki je tu delovalo vse do leta 1909. Slovenska nacionalna zavest se je krepila tudi drugače: porajale so se čitalnice (najprej je leta 1869 nastala v Dekanih, leta 1879 pa še v Kopru), kmalu pa so sledili tudi tabori; za istrske Slovence sta bila zlasti pomembna kubejski tabor leta 1870 in dolinski tabor leta 1878. Močan polet širjenju slovenske narodne zavesti je dalo tudi zasedanje istrskega deželnega zbora v Kopru v letih 1899 do 1910.

Predvojno obdobje
Ugodnejši od političnega je bil v desetletjih pred I. svetovno vojno gospodarski razvoj. Na Koprskem so zrasli nekateri novi industrijski obrati in podjetja, ladjedelnice in banke. Pomemben je bil blagovni in potniški promet, kar je leta 1882 dalo vzpodbudo za nastanek pomorske paroplovne družbe »Societa' Cittadina di Navigazione a Vapore - Capodistriana«.

Velika pridobitev za celoten obalni pas je bila ozkotirna železnica, ki je od leta 1902 povezovala Trst s Porečem ter nekoliko omilila slabo cestno povezavo širšega koprskega zaledja s Trstom.

Družabno življenje meščanov se je odvijalo v mnogih kulturnih, prosvetnih in verskih društvih. Imenitnejši meščani so se shajali v najstarejši in najuglednejši kavarni »Caffe' della Loggia«, katere upravljanje je leta 1889 prevzela »Societa' del Casino della Loggia«. Čeprav Koper v primerjavi s Portorožem ni imel danosti in ambicij za razvijanje turizma, se je ob koncu 19. stoletja že lahko pohvalil z nekaj hoteli z avtomobilskim servisom, dvema kopališčema in številnimi gostišči. Od leta 1908 je v mestu deloval že prvi kinematograf »Elektron«, od leta 1905 pa je Koper imel tudi električno razsvetljavo.

V gospodarskem, družabnem in kulturnem življenju mesta je v letu 1910 odmevala »Prva istrska pokrajinska razstava« (Prima esposizione provinciale istriana); v njenem okviru je imela pomembno mesto razstava umetnosti in kulture, saj je leto kasneje položila temelje Mestnemu muzeju (Civico Museo di storia d'arte). Med kulturnimi ustanovami gre omeniti še gledališče, knjižnico, katere začetki segajo v leto 1878, in Ljudsko čitalnico »Egida« od leta 1901 dalje. Prave umetniške ustvarjalnosti, ki bi se dvignila nad provincialno povprečje, Koper ni več premogle. Nekaj več talenta in znanja se je nabralo le v slikarju domačinu Bartolomeu Gianelliju, ki se je po končani beneški akademiji na domačih tleh najprej preizkušal v nabožnih podobah, nato pa se je izoblikoval v zanimivega in kvalitetnega krajinarja in portetista; svojemu rojstnemu Kopru je zapustil nekaj dragocenih del iz svojega razmeroma bogatega opusa.

Italijanska zasedba
Italijanska zasedba Slovenskega primorja in Istre po I. svetovni vojni oziroma Rapalski pogodbi leta 1920 v gospodarsko življenje današnjega Koprskega primorja ni vnesla bistvenih sprememb. Koper je gospodarsko hiral, rasla je brezposelnost. Kot sedež občine in podprefekture v obdobju med obema vojnama je igral vlogo istrskega nacionalističnega središča. Po italijanski kapitulaciji ter osvoboditvi leta 1945 pa so nastali temelji za politično, družbeno in gospodarsko preobrazbo obalnega območja.

Osvoboditev in priključitev sloveniji
Čas od osvoboditve leta 1945 do septembra 1947, ko je stopila v veljavo mirovna pogodba z Italijo, in dalje Londonskega memoranduma oktobra 1954 je bil nekakšen prehodni, vmesni čas, v katerem se je Koper kot središče cone B STO ni mogel hitreje razvijati. Zaradi ekonomskih, političnih in družbenih sprememb se je v tem obdobju v sosednjo Italijo izselil večji del avtohtonega mestnega prebivalstva pa tudi del zalednega prebivalstva, s tem pa se je znatno spremenila tudi etnična podoba celotnega območja.

Priključitev k Sloveniji leta 1954 je Kopru ponovno odprla vrata za organiziran in pospešen gospodarski in družbeni napredek ter oblikovanje smelih in celovitih razvojnih načrtov. Kot regijsko-okrajno, kasneje pa občinsko središče s številnimi upravno-političnimi, izobraževalnimi in kulturnimi ustanovami je Koper prevzemal nase breme pospešenega gospodarskega razvoja celotnega obalnega območja. Po izgubi Trsta, ki je v preteklosti pogosto zaznamoval in pogojeval vlogo Kopra v širšem severnojadranskem prostoru, je le-ta leta 1657 začel z izgradnjo luke, prvega slovenskega okna v svet. Luka Koper je tako začela vračati sloves pristanišču, ki je bilo nekoč pomembnejše od Trsta in reke.
Hitra rast industrije je privabila veliko novega prebivalstva v neposredno bližino mesta, kar potrjujejo nova primestna naselja: Žusterna, Semedela, Olmo-Prisoje in Šalara. Na semedelski in škocjanski bonifiki so se razvili industrijski obrati, trgovine, poslovni objekti, skladišča, upravne stavbe pa tudi športni objekti in rekreacijske površine ter prometnice. Severovzhodno od starega mestnega jedra se je razširil luški kompleks, na delu ankaranske bonifike pa tovorni, potniški in železniški promet. Luški kompleks dandanes ni pomemben le za ožje zaledje, temveč tudi za velikanski zaledni prostor, ki se je zaradi specializiranosti pristanišča širi daleč v srednjo in vzhodno Evropo.

Danes... 
V občini živi večinsko slovensko in manjšinsko italijansko prebivalstvo, ki ob dvojezičnosti enakovredno ohranja tako jezik kot vse druge kulturne vrednote italijanske narodnosti. S prepletanjem spoznanj, izkušenj, interesov in vrednost dveh narodov nastaja specifična bogatejša »kultura ob meji«, ki je kultura sožitja, sodelovanja in prijateljstva med somejaki.
Sama podoba starega mesta je s svojo specifično zgradbo še danes dragocen urbanistični spomenik v mediteranskem prostoru. Sprehod po njegovem starem mestnem jedru odkriva slogovno govorico različnih obdobij in dejavno kontinuiteti ustvarjalnih hotenj, ki so v stoletjih oblikovala to zanimivo in privlačno obmorsko središče.

Obnovljene zgradbe, ulice in trgi, zlasti Prešernov in Carpacciov kot dva najpomembnejša obodna trga, predvsem pa osrednji mestni trg z obnovljeno Pretorsko palačo, Loggio in stolnico s svojimi gotskimi, renesančnimi in baročnimi oblikami, napisnimi ploščami in bogatim heraldičnim okrasjem še danes ohranjajo visoko kvaliteten in dragocen umetnostni ambient, ki vzpodbuja pozornost, radovednost in občudovanje obiskovalcev od blizu in daleč.

Vir: Salvador Žitko, Slobodan Simič – Sime: Koper – Capodistria, Vodnik po mestu (IKI 1999).
Prijava na e-obvestila
Ime in priimek:
E-naslov:
Vodovodne izboljšave Prijava napak, razsvetljava Oživimo izložbe 15 izbranih tematskih poti Mestne občine Koper Zaledje Kopra DIVA Pretorska palača E-občina