Turizem

Turistično informacijski center Koper
Titov trg 3
6000 Koper - SI

T: +386 (0) 5 664 64 03
F: +386 (0) 5 664 64 06
E: tic@koper.si
W: www.koper.si

Turistično informacijski center Hrastovlje
Hrastovlje 53
6275 Črni Kal - SI

T: +386(0)41 398 368
E: tic@koper.si
W: www.koper.si




Istrske slaščice
  


KOLAČARCE

Tako so se imenovale Šavrinke, ki so za praznike (fešte, šagre) po vaseh, kjer je bil praznik, prodajale sladko pecivo in kolače. Od tod tudi izhaja njihovo ime – kolačarce.

Mnoge so pecivo tudi same pripravljale, ga zložile v jerbase (plinjerje) in ga prodajale, običajno po slovesni sveti maši ob cerkvah, še več pa popoldan pred plesiščem.

Kulačarce
, kot jim pravimo v domačem narečju, so pekle večje in manjše kolače (kulače, kulačiće). Večji so bili običajno na mizah ob porokah, manjši pa za birme in ob drugih praznikih.

Kulačarce
pa niso prodajale le kolačkov, ampak tudi kremne rezine, ki jim v narečju pravijo paštakreme, in celo doma narejene bonbone (cilele).

Če je fant kupil dekletu kolač, je pomenilo, da mu je všeč, da se ji želi prikupit, zato je bil to nekakšen simbol snubljenja. Če pa je fant kupil dekletu paštakremo, je pomenilo, da ste že par, kajti paštakrema je bila dražja od kolačka. Ta običaj je po 2. svetovni vojni postopoma šel v pozabo, dokončno pa je bil opuščen ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja. 

DOMAČI PIŠKOTI (PAŠTINE)

Naše mame, none in pranone so nekoč doma pekle piškote za cerkvene ali druge letne praznike, poroke, rojstne dneve in druge slavnostne priložnosti. Recepti za domače piškote so bili preprosti, običajno so vsebovali sestavine, ki so jih imeli doma, torej jajca, mleko, sladkor. Pogosto so namesto masla zanje uporabili svinjsko mast. Za popestritev okusa so jim dodajali orehe, mandlje, lešnike ali rozine.

BUSOLAI/ BUCOLAJ/ BUZOLAI … (OBROČKI)

To je pečeno pecivo v obliki kolačkov, ki so bili nekoč na mizi predvsem za birme in poroke, pa tudi ob drugih praznikih. Beseda izvira iz tržaške besede »buso« (ital. buco), kar pomeni luknja. Pecivo je namreč okrogle oblike, na sredi pa ima luknjo.

Tudi za pripravo busolajev obstaja več receptov, ki se razlikujejo le v nekaterih sestavinah.

PARPANJAK

To je posebna sladica, neke vrste pogača, ki so jo v Istri poznali in pripravljali že okoli leta 1500. K parapanjakom se je prileglo vino, ki so ga pili iz bokalet (majolik).

HROŠTOLE / KROŠTOLE / HROŠTULE (FLANCATI)

Hroštule
(iz italijanske besede crostoli) so ocvrto in krhko pecivo oziroma sladica. Beseda izvira iz latinske besede »crusta«, kar pomeni skorja, hrustljava skorjica, »crostolar« pa hrustati.  Nekoč so jih  gospodinje cvrle za razne priložnosti,  praznike, dogodke in seveda za pust. Obstaja več različnih receptov, nekateri so z jajci, drugi brez, eni so jih pripravljali z vinom, drugi z žganjem (trapo) itd. Vsaka gospodinja jih je priredila malo po svoje, običajno s tistimi sestavinami, ki jih je imela doma.

Hroštule so bile na mizi za večje praznike, tako cerkvene (npr. opasilo), kot druge (npr. pust), pa tudi za osebne in posebne priložnosti. Kot že rečeno, za hroštule poznamo več receptov.

FRITOLE (FANCLI)

Začetki te sladice segajo v čas Marca Pola (13./14. stol.), ko se je iz Orienta k nam razširilo cvrtje. Ime izvira iz italijanske besede fritto, kar pomeni ocvrto. Gre za ocvrto sladko testo, ki mu v vaseh Slovenske Istre pravijo fritole, ponekod pa fancli. Glede sestavin obstaja več različic, nekateri recepti vsebujejo kvas, drugi pecilni prašek, eni jim dodajajo še jogurt in rozine. V slovenskem jeziku temu pecivu pravimo miške, ker oblika peciva spominja nanje.

Sicer pa so fritole oziroma fancli tipična božična sladica, ponekod pa jih pripravljajo tudi za pust, saj po okusu spominjajo na krofe. Nekoč so jih v večjih količinah pripravljali na večer pred božičem (na vigilijo oziroma vilijo), jih shranili v  glinene posode ali celo lesene brente, da so bila na mizi vse do praznika Svetih treh kraljev.

PINCA/KANCAN KRUH

Pinca
je tipična velikonočna sladica oziroma bolje rečeno sladek kruh, ki ga marsikje radi pečejo še danes. Obstaja nekaj različic glede sestavin za pripravo pinc. Nekateri recepti vsebujejo veliko količino jajc, drugi manj. Ponekod osnovni recept popestrijo z rozinami in kandiranim sadjem.

TIČICA

Za pripravo tako imenovane tičice (pletenice, kite…) potrebujemo testo, kakršnega uporabimo za pripravo pince oziroma primorskega sladkega velikonočnega kruha, kateremu dodamo jajca za okras in premaz. Iz testa spletemo kito, v zgornji, debelejši del testa damo oprano sveže jajce z lupino in vse skupaj premažemo s stepenim jajcem ter spečemo v pečici, da lepo porjavi. Ko je pečena, jo potresemo z navadnim sladkorjem. Namesto kite lahko testo obdelamo v obliki gnezda ali krone, vedno z jajcem na sredini.

Običajno so tičice pekli za veliko noč, namenjene pa so bile predvsem otrokom. V številnih vaseh Slovenske Istre to velja še danes.

TORTA

Torta kot sladica za razna slavja, zlasti poroko, se je v Istri uveljavila šele po 2. svetovni vojni, ampak to ni bila torta v pravem pomenu besede, ampak tako imenovani »pandišpanja« (španski kruh). To je bil v bistvu biskvit, ki so ga posipali s sladkorjem. Začetki te sladice segajo v Napoleonov čas oziroma na začetek 19. stoletja. Torta se je najprej uveljavila v hrvaškem delu Istre, nato pa je postala priljubljena tudi pri nas.

Kasneje so biskvit začeli rezati na polovici in ga namazali z domačo kremo, kar je vse bolj spominjalo na pravo torto. Krema je bila ponavadi zelo mastna, saj je bilo maslo z jajci in sladkorjem običajno poglavitna sestavina le-te. Sicer pa obstaja več receptov za pripravo biskvita imenovanega pandišpanja.

PANDIŠPANJA

Ime te sladice, ki velja za predhodnico torte, izvira iz »pan de Spagna« to je »španski kruh«. Recept se je iz hrvaške Istre v slovensko razširil po 2. svetovni vojni. Sicer pa naj bi tja prišel v času francoske oblasti, nekje v začetku 19. stoletja.

Na začetku so pekli pandišpanja in ga potresli z mletim sladkorjem, kasneje pa so ga prerezali in vmes namazali kremo, da je tako dobil obliko torte.

ŠTRUKLJI

Vse vrste štrukljev so v Istri izdelane iz vlečenega testa, običajno so kuhani in vsebujejo različne nadeve. Med običajne nadeve sodijo skuta, sir, pršut, ocvirki, špinača, orehi, jabolka, krompir in številna zelišča.

NAKALDA (NAKELDA)

Nakalda
ali nakelda je pripravljena iz zdrobljenega kruha in pince, jajc, naribanega sira, rozin, špeha, kokošje juhe in šetraja in velja za značilno istrsko jed. Ponudimo jo lahko kot sladico ali kot nesladko glavno jed.

FIGOV HLEBČEK

Figov hlebček (ali kroglice) je preprosta jed, ki jo običajno pripravimo jeseni, brž po trgatvi, ko smo si prihranili nekaj mošta. Fige, ki smo jih razpolovljene skrbno posušili na soncu, zmeljemo in pregnetemo z moštom, najbolje iz belega grozdja. Po okusu dodamo še malo grobo zmletih mandljev in jih oblikujemo v hlebček (ali kroglice). Prednost te sladice je, da dolgo zdrži v hladilniku.

MANDLJI

V preteklosti je bilo istrsko območje bogato z mandlji, zato so jih v kuhinji uporabljali na več načinov. Namočene v žganju s sladkorjem za grenko-sladko alkoholno pijačo (amaretto). Z mandlji so pripravljali piškote, torte, kreme itd. Okoli božiča in novega leta pa je bilo v navadi, da so pripravili kuhane, sladkane ali pražene mandeljne, nekateri so si občasno pripravili karameliziran sladkor, kateremu so dodali mandlje, ki so tej sladici dodali svoj značilen okus.

VINSKA JUHA (ISTRSKA SUPA)

Tako imenovana istrska supa ali vinska juha, kot pove že samo ime, temelji na vinu. Običajno so jo delali z refoškom, sladkorjem in nekaj dni starim popečenim kruhom. Pogosto so jo delali ob rojstvu in krstu.

KUTINE

Kutine so tudi v Istri poznali in jih uživali že v srednjem veku, običajno so jih kuhali, pražili ali so jih namočili v tropinovcu. Priljubljena sta bila tudi kutinova marmelada in kompot. 

KAKI (sladki produkti iz kakijev)

Domovina kakija oziroma zlatega jabolka je vzhodna Azija. V Evropi in ZDA kaki vzgajajo od druge polovice 19. stoletja. V Evropo so ga prinesli okoli leta 1870, pridelujejo pa ga predvsem države ob Sredozemlju. V Istri in Slovenskem Primorju so kaki začeli gojiti nekoliko kasneje, v prvih desetletjih prejšnjega stoletja. Pri nas ga največ pridelajo v Strunjanski dolini. V Strunjanu tako vsako leto v prvem tednu novembra pripravijo Praznik kakijev, kjer obiskovalci lahko okusijo razne vrste kakijev, kakijevo žganje, kakijevo marmelado, razne kakijeve sladice (pite, krostate, rezine, torte) itd..

Prehranska in zdravilna vrednost kakija je velika, saj vsebuje veliko vitaminov (predvsem vitaminov A in C) in mineralov (kalij, kalcij, fosfor in železo). Poleg tega pa ga odlikuje še visoka vsebnost vlaknin ter nizka vsebnost beljakovin in maščob. Prav zato si kaki zasluži večjo prisotnost v naši prehrani  in ni čudno, da že od davno velja za hrano bogov.

Kakije največkrat uživamo surove, v zadnjem času pa se iz njih pripravlja tudi vse več raznih sladic, kot so kakijeva marmelada, kakijeva krostata, kakijev zavitek, pita, torta ipd. 

ČEŠNJA (sladki produkti iz češenj)

Prve omembe češenj v Slovenski Istri segajo v 15. stoletje, točneje v leto 1490, ko jih je Janez iz Kastva naslikal na znamenitih freskah v hrastoveljski cerkvici sv. Trojice. Prav s češnjami je upodobil mesec junij. Na freski je upodobljena ženska s petimi zvrha polnimi košarami češenj, kar pomeni da jih je bilo obilo, tudi na prodaj. Tako ni čudno, da so že v 16. stoletju Istrani, Tržačani in Vipavci poleg jabolk v Ljubljani prodajali tudi češnje. Sicer pa so češnje iz Slovenke Istre v času Avstro-Ogrske prodajali celo na Dunaj kjer so iz njih pripravljali odlične sladice.

Češnje najpogosteje jemo surove, čudovite so tudi presne, iz njih lahko pripravimo marmelade, džeme, kompote, sokove, likerje, najrazličnejše sladice, kot so češnjeva torta, češnjev zavitek, češnjeva pita ipd. 

PAŠTAKREME (KREMNE REZINE)

Iz testa za piškote so nekoč spekli tudi oblate za paštakreme ali kremne rezine (kremšnite). Testo so zvaljali boj tanko in spekli v kosih, kremo pa so pripravljali doma, glavne sestavine zanjo so bila jajca, moka, sladkor in mleko.

HRUŠKE

Poznamo jih več vrst. Nekoč so jih sušili (kot fige) za čez zimo. Jedli so jih tudi s kruhom ali pražene v kozici podobno kot jabolka. Že v 1. polovici 20. stoletja pa so tako v Kopru in Piranu kot nekaterih drugih istrskih mestih poznali pregovor: »Formajo e peri, magnar de cavaleri«, kar pomeni, da so hruške in sir gosposka jed. 

MLEDI, OMLEDI (PALAČINKE)

Tudi mlede oziroma omlede, kot se po domače reče palačinkam, so naše none večkrat pripravile, zlasti kot sladico za otroke polnjene z domačo marmelado ali jabolčno čežano. Pripravljali pa so tudi refoškove palačinke, palačinke z marmelado in skuto ipd. 

ZAVAJON (ZABAJON, ŠODO)

Zavajon
je bil pogosta jed v kmečkih družinah. Gre za stepen rumenjak s sladkorjem, ki mu primešamo stepene beljake, namesto beljakov pa v stepen rumenjak lahko dodamo nekaj žlic malvazije ali refoška, pa tudi kavo, maršalo ipd.. Zavajon je nekoč veljal za sladico, ki ti zaradi vsebnosti jajc daje moč, zato so ga pogosto dajali slabokrvnim in neješčim otrokom, pa tudi nosečnicam in doječim materam. 

OCVRT KRUH

Nekoč so kruh pekli doma na ognjišču pod črpnjo ali črepnjo oziroma v krušnih pečeh. Pekli so ga tako za domačo rabo, kot tudi za prodajo. Gospodinje so testo oblikovale v štruce, hlebe, kornete itd. Še danes marsikje pečejo kruh doma, le redko na ognjišču ali peči na drva, ampak v glavnem v električni pečici. Doma pečen kruh je zelo okusen, pri tem pa sta pomembni tako vrsta moke kot voda. Pogosto so iz nekaj dni starega kruha naredili priljubljeno sladico – supe ali šnite. Gre za kruh, namočen v stepenem jajcu in sladkem mleku, ki so ga nato ocvrli na olju, na koncu pa posipali s sladkorjem.

JABOLČNE SLADICE

Naši predniki so dobro poznali zdravilnost jabolk, zato ni čudno, da se je tudi v Slovenski Istri uveljavil rek, da eno jabolko na dan odžene zdravnika stran. Največkrat so jabolka pripravljali pečena, iz njih so delali marmelado, čežano, kuhali kompot ter z jabolki pekli štruklje, zavitke, pite, itd. 

KIFLJI (ROGLJIČI)

Beseda izvira iz nemške »kipfer«. Poznamo jih več vrst: iz kruhovega testa ali krompirjevega kot sladico. Najpogosteje so jih pripravljali iz testa za njoke oziroma svaljke, le da so jih v obliki pol-lune (polkroga) ocvrli v vročem olju in posipali s sladkorjem. 

SLIVOVI CMOKI

Glede na to, da v Slovenski Istri dobro uspevajo slive, so slednje pogosto uporabljali tudi v kuhinji. Poleg slivovih marmelad, pit in kompotov so med Istrani priljubljeni tudi slivovi cmoki, ki so pripravljeni iz krompirjevega testa, podobnega tistemu za svaljke (njoke), v katerega na sredino vložimo razkoščičene slive, po vrhu pa jih prelijemo z drobtinami, segretim maslom in sladkorjem.  

 
Prijava na e-obvestila
Ime in Priimek:
E-naslov:
Rumena noč 2017 Active Koper Strategije razvoja in trženja turizma v Mestni občini Koper do leta 2025 Pretorska palača Tripadvisor Certificate of excellence Hrastovlje vstopnica Turistična kartica Titov trg Autentica 15 izbranih tematskih poti Mestne občine Koper Zaledje Kopra E-turist Slovenska turistična organizacija Pretorska palača