Turizem

Turistično informacijski center Koper
Titov trg 3
6000 Koper - SI

T: +386 (0) 5 664 64 03
F: +386 (0) 5 664 64 06
E: tic@koper.si
W: www.koper.si

Turistično informacijski center Hrastovlje
Hrastovlje 53
6275 Črni Kal - SI

T: +386(0)41 398 368
E: tic@koper.si
W: www.koper.si




O zaledju Mestne občine Koper
  





Boršt

Gručasta vas ob najvišjem vzponu Bošteranskega hriba ob cesti Marezige-Labor z bližnjimi zaselki Bartali, Gorenjci, Jurinčiči/Hrpeljci, Kortina, Žankoliči.
Nekdanji rimski Elpidium naj bi bil po ustnem izročilu rojstni kraj prvega koprskega škofa in zaščitnika sv. Nazarija ali Lazarja (ok. 524). Na Škarljevcu, nedaleč od Boršta, so domačini v spomin nanj zgradili cerkvico sv. Nazarija, kjer se vsako leto na njegov god 19. junija odvijajo cerkvene bogoslužne slovesnosti.
V preteklosti se je prebivalstvo ukvarjalo s poljedelstvom, ovčerejo, čebelarstvom in oglarstvom, v gozdu, imenovanem »Bržanov bošk« pa so sekali drva tudi za prodajo. Med II. svetovno vojno so Nemci v času oktobrske ofenzive 1943 vas deloma požgali.
Južno od vasi, v dolini Dragonje, je od leta 1961 zapuščeni zaselek Žankoliči, kjer je obratoval mlin.

 Podružna cerkev sv. Roka in sv. Sebastijana iz 13. stoletja, prenovljena v začetku 16. stoletja. Koprski škof Paolo Naldini v svojem »Cerkvenem krajepisu« iz leta 1700 navaja, da ima cerkev v Borštu za patrona sv. Roka, zavetnika pred kugo, slovesno pa jo je 24. avgusta 1534 posvetil škof Defendo de Valvassori. Oltar je v poznobaročnem slogu; oltarna podoba pa je bila izdelana v Idriji leta 1846 in prikazuje Marijo na prestolu s sv. Rokom in Sebastijanom. Starejši od nje pa sta podobi sv. Janeza Krstnika in sv. Katarine na oltarnih krilih, naslikani v temperi na lesu ter izrezani po konturah postav. V cerkvi, ki so jo obnovili leta 1996, so odkrili sledove srednjeveških fresk in glagolske napise. Na cerkvi s polkrožno apsido je zvonik na preslico.
Podružna cerkev sv. Nazarija na Škrljevcu, med Borštom in Glemom je pravokotne oblike s polkrožno apsido in zvonikom na preslico. Na oltarni sliki iz 17. stoletja je upodobljena Marija z detetom in angeli na obeh straneh, na levi strani spodaj pa je sv. Nazarij, ki v rokah drži maketo Kopra, medtem ko desno stran zapolnjuje podoba sv. Janeza Krstnika. Avtor oltarne podobe, ki je bila večkrat preslikana, je neznan.


Glem


Gručasta vas na slemenu Glenšine, ki se od tod spušča proti severu v dolino Pinjevca ali Rokave (zaselek Škarljevec). Arheološka sondiranja v preteklih letih opozarjajo na obstoj prazgodovinskega kaštelirja in rimske utrdbe na širšem območju vaškega naselja.
V pisanih virih se kraj Villa Geme že leta 1028 omenja v darilni listini nemškega cesarja Konrada II. Salijskega oglejskim patriarhom. Le-ti so jo podelili v fevd različnim posvetnim gospodom. Vas je tako v 14. stoletju med drugim pripadala koprski plemiški družini Verzi, v 16. stoletju pa markizom Gravisijem. Zaradi svojega obrambnega stolpa je na starejših topografskih kartah označena kot »Castello« ali »Torre di Geme«.
Obrambni stolp verjetno izhaja iz obdobja turških vpadov in beneško-avstrijskih vojn ob koncu 15. oziroma v prvi polovici 16. stoletja, ko je bila vzpostavljena obrambna črta na vzhodnem in južnem obrobju koprskega ozemlja. Do najhujših turških vpadov v Istro je prihajalo v letih 1470-1483 in med leti 1499-1502, zato lahko v to obdobje uvrstimo tudi gradnjo obrambnega stolpa v Glemu. Med vaškimi postojankami, imenovanimi kašteli ali gradovi, ki so navedeni v poročilih koprskih podestatov in kapitanov iz začetka 16. stoletja, zasledimo ob Kubedu, Movražu, Gradinu in Koštaboni tudi Glem. Tako kot ostale postojanke je utrdba v Glemu ležala vrh vzpetine, od koder so lahko kontrolirali in branili prehode prek Dragonje.
S prenehanjem turške nevarnosti kašteli niso izgubili veljave, kajti stalna nesoglasja med Benetkami in Habsburžani, ki so prerasla v številne vojne tekom 16. stoletja, so zahtevala nenehno budnost ob meji.
V kasnejši uskoški vojni (1615-1617) so zanemarjene kaštele ob meji ponovno aktivirali, med njimi tudi stolp v Glemu. Po uskoški vojni so obmejni vaški stolpi še nekaj časa igrali pomembno vlogo zaradi preventivnih in kurativnih ukrepov beneških oblasti zoper nalezljive bolezni, predvsem kuge. Utrdbe so služile še za nadzor poti in s tem za preprečevanje tihotapstva z vinom, oljem in soljo.
Stolp v Glemu je bil verjetno opuščen ob koncu 18. stoletja. Ohranili sta se le dve krili z okensko oziroma opazovalno lino v vrhnjem delu, ki sta inkorporirani v novejšo zgradbo.

Ob vhodu v vas stoji romarska cerkev Marijinega vnebovzetja s tremi odprtinami za zvonove, ki so jo razširili v 17.stoletju. V notranjosti je lep marmornati glavni oltar, sliki v oljnati tehniki iz 17. stoletja pa prikazujeta sv. Luko evangelista in sv. Jožefa z Jezusom. Nekoč je bila to romarska cerkev, posvečena Marijinemu vnebovzetju, zato so vsako leto 15. avgusta k njej romali verniki iz bližnjih krajev.
V bližnjem Škrljevcu stoji na pokopališču podružna cerkvica sv. Nazarija.

Hrastovlje

O izvoru imena sta dve razlagi; po prvi naj bi vaščani na tem kraju iz hrastov pridobivali oglje, torej hrast-oglje in od tu izpeljanka Hrastovlje, po drugi pa naj bi bila ta dolina že od nekdaj nekakšna naravna pot, po kateri so romali proti Jeruzalemu oz. Sveti Deželi. Tako naj bi poimenovali ta kraj 'via del Cristo' ali Cristovia in od tod Hrastovia oz. Hrastovlje.

Kraj je bil v lasti nemških gospodov tudi potem, ko je prišel pod beneško upravo. Leta 1581 ga je plemeniti Neuhaus za precejšnjo vsoto prodal koprskemu zdravniku Alessandru Zarottiju.

Hrastovlje so tipična mediteranska vasica s kamnitimi hišami, strnjenimi uličicami, portoni in portali iz belega kraškega kamna. Nad vasjo lahko na kraški vzpetini občudujemo četverokotno taborsko obzidje iz 16. stol., ki je služilo kot zavetišče domačemu prebivalstvu pred udori divjih Uskokov in Turkov. Cerkev z obzidjem je uvrščena na seznam svetovne kulturne dediščine. Za obzidjem se na mestu, kjer se je prej nahajalo pogansko svetišče, dviguje troladijska romanska cerkev Sv. Trojice iz 12.-13. stoletja.

V cerkvi so znamenite freske Janeza iz Kastva iz leta 1490, ki jih je leta 1951 odkril Jože Pohlen. Freske prikazujejo delo kmečkih ljudi v različnih letnih časih; stvarjenje sveta, izgon iz raja, prizore iz pasijona in predstavlja izreden dosežek srednjeveške ikonografije. Najbolj znamenita freska je upodobitev mrtvaškega plesa.

Nad vasjo, na poti v Dol, stoji kamniti kip Šavrinke. Šavrinke so bile znane popotnice, ki so nosile na glavah kmečke pridelke v Trst in jih tam prodajale oziroma zamenjale za stvari, ki so jih rabile doma. Kip je Istri poklonil leta 1990 kipar Jože Pohlen.


Kubed


Gručasta vas, ki zaradi svojega strateško-prometnega položaja in pomena v času narodne prebuje sodi med najbolj znane vasi Slovenske Istre.
Naselje leži v zadnjem delu Gračiško-Kubejskega podolja, po katerem je speljana cesta iz Rižanske doline proti Buzetu. Podolje je na severovzhodu obrobljeno z apneniškim pasom Lačne (451 m) in onstran soteske potoka Rakovca z vzpetino Grad (262 m), ki se zaključi pri Skrajnikih, kjer svet prehaja v Grižo (262 m) nad dolino Rižane. Na zahodu pa jo obroblja flišni hrbet z vzpetinama Čela (242 m) in Varda (272 m). Vzhodno od Griže in Grada se dviga flišna vzpetina Krašca (272 m); po njenem jugozahodnem pobočju je speljana cesta iz Mostičja proti Kubedu.
Vas je razporejena v nizih na prisojnem pobočju vzpetine Grad. Deli se na Križišče (ob cesti), Potok in Grad. Severozahodno od vaškega jedra je zaselek Skrajniki (tudi Brtači), skozi katerega je speljana cesta iz vasi do Gradu.
Širše območje Kubeda kot pomembnega naselja ob poteh, ki so vodile iz notranje Istre v dolino Rižane in dalje proti morju, je bilo že zgodaj naseljeno. Glede na najdbe na bližnjih vzpetinah Krašca in Varda ter v kraških jamah sklepamo, da je bilo to območje obljudeno že v mlajši železni dobi, ki sovpada s kaštelirsko poselitveno kulturo. Številne arheološke najdbe iz rimskega obdobja izpričujejo pomembno cestno povezavo, ki je tekla po grebenu od Kubeda (Castrum Cubitum) prek Sv. Antona in Čežarjev proti obali.
Sam razvoj vasi seže v zgodnji srednji vek, ko je širše območje spadalo med cerkvene posesti tržaške oziroma koprske škofije. Kubed (Cubida, Covedo) je omenjen v darilni listini nemškega cesarja Henrika IV. freisinškemu škofu Ellenhardu leta 1067, razen tega pa je bilo to območje alodijalna posest grofa Ulrika II. Weimarskega oziroma kasneje oglejskih patriarhov. Domnevamo, da je že takrat nastala tudi kubejska fara s pokopališčem. Kubed je s Hrastovljami, Movražem, Sočergo in drugimi vasmi že v 12. stoletju sodil v širši mestni teritorij Kopra (Agro distrattuale); od sredine 13. stoletja pa skupaj z vasmi Kraškega roba tvoril obrambni pas, ki je varoval koprski teritorij.
Kot fevdalna posest koprske škofije je v beneškem obdobju pripadal plemiškima družinama Bratti (16. stol.) in Vergerio (17. stol.). Narava je s prepadnimi stenami ustvarila ugodne razmere za postavitev obrambnega tabora, zato so Benetke v času turških vpadov in beneško-avstrijskih vojn skalno vzpetino dodobra utrdile. Kubed je v 16. stoletju kot pomembna obrambna postojanka (kaštel) postal sedež t.i. konestabla, častnika kmečke vojske (černide) s stalno vojaško posadko.
Tudi v času uskoških vojn (1615-1617) je bil Kubed ponovno utrjen, s koncem vojnih nevarnosti pa je začel pomen utrjenega tabora propadati.
V tem obdobju je kraj odigral tudi pomembno vlogo kot sedež kapiteljske župnije. V 17. stoletju so ob vzpostavitvi zunanjih vikariatov v kubejski vikariat vključili župnije v Sočergi, Truškah, Marezigah, Sv. Antonu, Tinjanu, Dekanih in Rižani. Leta 1688 je, kot razberemo na cerkveni vratni prekladi, zrasla tudi župna cerkev sv. Florjana, imenovana tudi »velika kapela«.
Še pomembnejši je bil razvoj vasi v 19. stoletju, saj je Trst kot pristaniško, trgovsko in industrijsko središče habsburške monarhije ugodno vplival na kmetijstvo širšega zaledja; na kubejskem območju je pospeševal razvoj vinogradništva, oljarstva, živinoreje, vrtnarstva in mlekarstva.
Ob naglem razvoju kmetijstva in živahnih prometnih povezavah s Trstom se je v vasi razmahnilo tudi kulturno-prosvetno življenje. Za širše območje Istre je bil zelo pomemben kubejski tabor 7. avgusta 1870, katerega pobudnik in organizator je bil Franjo Ravnik. Pomen tabora v Kubedu je bil predvsem v tem, da je prebudil istrske Slovence in Hrvate iz političnega mrtvila. Jasno in glasno so voditelji tabora spregovorili o svojih narodnih pravicah, zlasti o rabi slovenskega jezika v šolah, uradih, na sodiščih in v javnem življenju.
Ob stoletnici narodnega tabora leta 1970 je bila v steno zvonika vgrajena spominska plošča, ob praznovanju 120-letnice (že leta 1989) pa je potekalo veliko slavje, ki se je odvijalo pod geslom TA ZEMLJA JE SVETA – TA ZEMLJA JE NAŠA!
V Kubedu se je leta 1913 rodil Alojz Kocjančič, duhovnik in prvi pesnik Istre v slovenskem jeziku, ki se je v slovensko književnost zapisal kot bard slovenske istrske pesmi; z grenkobo in ponosom je pel o nenehnem šavrinskem boju za materialno, nacionalno in moralno preživetje.

Tabor z župnijsko cerkvijo sv. Florjana je zgrajen na strateško pomembnem temenu apnenčastega hrbta, ki se dviga nad dolino, medtem ko se naselje razprostira pod grebenom. Celoten kompleks sodi med najpomembnejše primere taborske arhitekture na naših tleh.
Stavbni kompleks sestavljajo na robu skalnega masiva stoječa velika župna cerkev sv. Florjana in tržni prostor pred njo ter manjši strnjeni stanovanjski in gospodarski objekti, iz katerih izstopa stavba župnišča, vse skupaj pa oklepa obzidni pas z dominantnim stolpom ob vhodu. Leta 1833 so nekdanji obrambni peterokotni stolp povečali v zvonik (17,89 m), leta 1860 pa je bila zgrajena nova cerkev sv. Florjana, ki so jo gradili skoraj celo desetletje. Prvotna cerkev je na njenem mestu zrasla že ob koncu 15. stoletja, poslikana pa je bila v začetku 16. stoletja. Cerkev je omenjena leta 1579 v vizitacijskem poročilu veronskega škofa Agostina Valiera, v svojem »Cerkvenem krajepisu« iz leta 1700 pa jo opisuje tudi koprski škof Paolo Naldini. Cerkev so, kot omenjeno, na novo pozidali v letih 1850-1860, o čemer priča letnica na glavnem portalu, 12. maja 1861 pa sta jo posvetila škofa Bartolomej Legat in Juraj Dobrila.
Notranjščina ima triladijsko bazilikalno zasnovo. Glavno ladjo delijo od stranske na vsaki strani po trije loki, ki jih nosijo slopi. Glavna ladja se podaljšuje v prezbiterij, ki je ravno zaključen in v tlorisu kvadratne oblike. Prostor prezbiterija starejše cerkve je zvezdastorebrasto obokan, rebra so na stikih poudarjena s sklepniki v obliki ščitkov. Rahlo zašiljen slavolok je danes zazidan. Obok je bil v začetku 16. stoletja poslikan s simboli evangelistov in angeli; freske lahko uvrstimo v krog domačih mojstrov slovenskega in hrvaškega istrskega zaledja zgodnjega 16. stoletja, ki kljub morebitnim vplivom sodobnega italijanskega (beneškega) renesančnega slikarstva ostajajo zvesti tradicionalni poljudni likovni govorici.
Na glavnem kamnitem oltarju je lep lesen kip sv. Florjana, zavetnika vasi, iz leta 1861. Tudi stranska oltarja sta kamnita: desni je posvečen Roženvenski Materi božji, levi pa sv. Antonu Padovanskemu. Levo od glavnega oltarja visi slika Madona z otrokom in svetniki, delo slikarja Zorzija (Juraja) Venture Brajkovića iz leta 1598, največja dragocenost cerkve (restavrirana 1970/71).
Pokopališka cerkvica sv. nadangela Mihaela z gotsko oblikovanim pročeljem je zrasla v 15. stoletju in jo v svojem »Cerkvenem krajepisu« iz leta 1700 omenja tudi škof Paolo Naldini. Zvonik na preslico je bil dograjen leta 1851. Lesen oltar s tremi nišami je verjetno iz 17. stoletja. V osrednji je kip Marije z detetom, v levi kip nadangela Mihaela, v desni pa sv.Antona.


Labor


Gručasto naselje na zahodnem predelu Bošteranskega hriba, ki se severozahodno od tod spušča v dolino Rokave in ga sestavljajo Dolenjci, Grahi in Gorenjci.
V pisanih virih se vas Laura omenja leta 1028, ko jo je nemški cesar Konrad II. Salijski z nekaterimi drugimi kraji nad Dragonjo podelil oglejskim patriarhom, ti pa kasneje koprski škofiji. V beneškem obdobju so imele tu svoje fevdalne posesti koprske družine Verzi, Bratti, Tarsia, Gravisi in v 17. stoletju Gavardo.
V veliki meri se je do danes ohranila stara vaška arhitektura z baladurji, volti, dimniki in prizidanimi ognjišči.
Pod vasjo, v Hrpeljcih, so ostanki bunkerja, v katerem je bila od 26. novembra 1944 nastanjena Komanda mesta Koper, ki so jo 8. februarja 1945 Nemci napadli in si je v junaškem boju komandant Franc Planinc-Frenk sam vzel življenje.

Podružna cerkev sv.Martina je omenjena že v 16. stoletju. Škof Paolo Naldini v svojem »Cerkvenem krajepisu« iz leta 1700 omenja, da v tej cerkvi častijo škofa sv. Martina iz Toursa, medtem ko sta stranska oltarja posvečena slavnima mučencema sv. Sebastjanu in Valentinu. Na glavnem oltarju je slika sv. Martina na konju, obrtniško delo iz začetka 20. stoletja, sv. Sebastjan in svetniki pa iz prve polovice 18. stoletja Iz leta 1908 sta tudi sliki Marije z detetom in sv. Martina na cerkveni banderi, v sami cerkvi pa je tudi lep kamnit kropilnik. Enoladijska cerkev ima raven strop, tlakovana je z velikimi kamnitimi ploščami, nekoliko dvignjen prezbiterij od ladje ločuje polkrožni obok.
Cerkev je bila obnovljena leta 1892 in v novejšem času znova 1983.
Slok zvonik (21,39 m) je bil zgrajen leta 1841 kot kaže napis na prekladi nad portalom.


Lopar

Lopar je strnjena vas, ki se razteza po slemenu hriba, ki ga objemata potok Rokava in njegov pritok Pinjevec.

Hrib tvori del razgibanega gričevja, ki zaključuje območje zgornjega toka reke Dragonje. Vleče se od zabavske Varde proti zahodu in se spusti do sotočja potokov. V isti smeri, proti zahodu, so obrnjene tudi hiše, ki se razvrščajo ob obeh straneh ceste. Južna stran hriba se terasasto spušča do potoka in je poraščena z mešanimi kulturami trt, oljk, fig in češenj. Severna stran je delno poraščena z gozdom in gleda proti Trstu. Z višjih točk se odpira čudovit razgled na Koprski in Tržaški zaliv, Gradež in Alpe.
 
Pisni viri, ki omenjajo vas, so maloštevilni. Največ zapisov ne nanaša na mučenca iz zgodnje dobe krščanstva v Istri, sv. Jerufa, Rufa ali Rufina.

Ustno izročilo pravi, da je vas dobila ime po videzu, ki ga je dajal način kritja hišnih streh. Te naj bi bile grajene na en kap in pokrite s slamo. Podobne so bile lopam.

Kraj se z imenom Villis Luparis leta 1186 omenja v darovnici koprski škofiji, kasneje so koprski škofje posestva Loparja podeljevali v investituro številnim koprskim plemiškim družinam.

Podolgovate hiše v Loparju so samostojno ali v nizih obrnjene proti zahodu in s tem varne pred burjo in jugom. Včasih so imele pred vhodom pergolo, ki je spodnje prostore branila pred poletno pripeko. Pred vhodom so bili tlakovano dvorišče, kamnita miza in klop. Okna so bila manjša, zavarovana z lesenimi polkni, pritličje pa so gospodarji zavarovali z železnimi pregradami. Stopnišče v zgornje prostore je bilo na zunanji strani. Stavbe so krasili značilni dimniki, kavade in velbi.

Bogatejše hiše, kot je na primer Bardinčeva, ki je bila zgrajena pred dobrimi sto leti, so že napovedovale sodobnejšo strukturo. Ta se je uveljavila po drugi svetovni vojni. Ima sicer zunanje stopnišče z baladurjem, balkončkom, že pred rekonstrukcijo pa je vsebovala vse prostore, ki so jih imele sodobnejše hiše. Primer rekonstruirane in funkcionalno preurejene hiše pa je "Hiša od Čiuda". 

Cerkev sv. Jerufa, zgrajena na pokopališču nad vasjo (župnija Truške) in zvon iz leta 1434 dokazujeta zgodnji nastanek vasi, ki se odlikuje po dragoceni stavbni dediščini.

Hiša od Bardinca je obnovljena istrska domačija, ki je danes ena od ključnih vaških znamenitosti. Sloves si je prislužila predvsem zaradi svoje starosti, saj je bila zgrajena pred dobrimi sto leti in je že napovedovala sodobnejšo gradnjo hiš v Loparju, ki se je uveljavila predvsem po II. svetovni vojni. Pri tem so bili poleg kuhinje in kleti (kantina) pomembni še zunanji gospodarski objekti, kot so hlev, svinjak in kokošnjak, s kamnom tlakovano dvorišče, pergola in zunanje stopnišče.
Dušo tej stari hiši daje tudi njena rodbina, ki je prav tako ena najstarejših v vasi. Domačini se še spominjajo gospodarjev Jožeta in Pepe Kavrečič, katerih sin Stanko je s svojo družino ostal na kmetiji ter se ukvarjal s kmetijstvom, dodaten zaslužek pa sta jim prinašali čevljarska in brivska obrt.
Po vojni, okrog leta 1955, se je družina preselila v Milje pri Trstu, kjer je odprla čevljarsko delavnico in trgovino s čevlji. Po tem, ko so Bardinci odšli v Trst, je njihova hiša v Loparju prešla v družbeno last in sprejela nove stanovalce.
Zgornji, večnamenski prostori so danes namenjeni razstavišču, kjer so na ogled predmeti istrske kmečke kulture in zgodovinska ter narodno-kulturna zbirka iz Loparja in okolice. Muzejsko zbirko dopolnjujejo tudi spodnji prostori, kjer sta ohranjena nekdanja kuhinja z ognjiščem ter pripomočki za peko kruha in kuhanje ter klet, v kateri si obiskovalci lahko ogledajo stiskalnico grozdja, ki je stara 152 let in izhaja iz Ospa. Pred hišo stoji tudi najstarejša mlatilnica na Slovenskem iz leta 1803.

Med II. svetovno vojno je bil Lopar znano partizansko središče. Že pred kapitulacijo Italije je bil v vasi ustanovljen terenski odbor OF. V vasi sta bili močna mladinska in skojevska organizacija ter Slovenska protifašistčna ženska zveza.


Marezige

Strmo nad Vanganelsko dolino, 280 m nad morjem, ležijo Marezige, ki se raztezajo s svojimi zaselki po blagem slemenu hriba. Od Kopra so oddaljene le 10 km in do njih pridemo, ko iz smeri Koper-Pula, v zadnjem križišču zavijemo levo, s cesto obrobimo šavrinske griče in se v Vanganelu začnemo vzpenjati mimo Babičev vse do središča Marezig. Tukaj nas najprej očara čudovit razgled na Koprski zaliv.

Prave zanimivosti Marezig pa se skrivajo po zaselkih Burji, Sabadini, Bržani, Škrgati, Krmci, Plahuti, Bečanci, Bernetiči in Rokavci. Lepe istrske vasice v okolici, kot so Montinjan na severni strani, Lopar in Truške; potem sosednja planota čez Rokavo z Glemom, Borštom in Laborjem ter Babiči in starodavni Čentur, kar kličejo po sprehodih. Podružnica za Slovensko Istro društva za srce je z nekaterimi prijatelji planinci opisalo in pripravilo table za rekreacijsko pot iz Vanganela do Marezig.

Ime Marezige najverjetneje izvira iz latinske besede "mara" (kamnita, peščena zemlja), ki priča o zgodnji poseljenosti teh krajev. Skozi svojo zgodovino so Marezige počasi pridobivale na veljavi in najprej dobile svojo župnijo ter končno tudi dobile svojo občino. Pomembno obdobje se pričenja z drugo polovico devetnajstega stoletja, ko je te kraje zajela narodna prebuja in so Marezige postale trdnjava slovenstva. To se je pokazalo še zlasti, ko je te kraje prisvojila Italija po prvi svetovni vojni in se je začel vzpenjati fašizem. Takrat je v Marezigah vzplamtel prvi upor proti fašizmu 15. maja 1921. V spomin na ta dogodek praznuje Mestna občina Koper svoj praznik, osnovna šola pa nosi ime po voditelju tega upora  Ivanu Babiču-Jagru.

Dolga obcestna vas na hrbtišču slemena, kot so Marezige, je v Slovenski Istri redkost. Taka je le še vas Sv. Anton, kot opozarja že koprski škof P. Naldini v svoji Coreografiji iz leta 1700. Marezige so sestavljene iz več manjših in večjih zaselkov, ki so večinoma razporejeni ob glavni cesti. Stare kamnite hiše so grajene iz sivega peščenjaka, strehe so bile nekoč krite s slamo ali s tankimi ploščami - škrlicami. Preprosto notranjost so krasile istrske vezenine, črno ognjišče pa ji je dajalo pristno istrsko domačnost. Hiše so bile nekoč obrnjene stran od mrzle in vsiljive burje, pred poletno pripeko pa jih še danes varujejo pergole, ki dajejo senco in rodijo grozdje.

Radoživost domačinov se pokaže na šagrah - praznikih vaškega patrona, ljubezen do trte in vina pa še posebej na martinovanju in prazniku refoška, ko Marezige zaživijo kot glavno mesto celotnega koprskega okoliša. Ob teh praznikih postane Marežganska kanava, ki je urejena v stilu stare kmečke hiše, osrednji prireditveni prostor, kjer ne manjka zabave in dobre volje.

Poseben čar imajo osmice, ki so označene z zimzeleno vejo, obešeno nekje ob cesti. Če sledimo temu znaku, nas bo pripeljal do kmetije, kjer lahko nazdravimo z domačim vinom in se okrepčamo s pristno domačo hrano. A kot se za osmico spodobi, se to lahko zgodi le dvakrat v letu po osem dni.

Današnja podoba Marezig je sad dolgoletnega in postopnega razvoja. Po vojni so najprej pridobile elektriko, v letih 1948/49, kar pa ni niti tukaj ustavilo odseljevanja. Takrat je bila še vedno osrednja panoga kmetijstvo, ki pa se je postopoma opuščalo za delo v Kopru. Velik preobrat je bil, ko so posodobili cesto z novo asfaltno prevleko in ko je pritekla iz pip voda iz Rižanskega vodovoda. Od takrat so začele rasti vse današnje hiše.


Movraž

Movraška vala je  akumulacijska ravnica z obliko kraške depresije, ki je nastala na stiku med kraškim in flišnim svetom na robu movraškega krasa.
Imena vrhov, kot Veliki Gradež na planoti in Gradec nad Sočergo, pričajo o obstoju gradišč (kaštelirjev) in zgodnji poselitvi širšega območja Movraške vale (7. stol.).
Z darovnico cesarja Konrada II. iz leta 1035 je Movraž (Vallem Mauriacam) prišel v posest koprskega komuna, ter v času Beneške republike kot fevdalna posest v roke koprskih plemiških družin Sabini, Verzi, Vida, Gravisi in Gavardo.
Širše območje Movraža ( Valmorasa) je kot obmejni pas koprske komune igralo pomembno vlogo predvsem v času turških vpadov ob koncu 15. stoletja, beneško-avstrijskih vojn v prvi polovici 16. stoletja in uskoških vojn (1615-1617). Movraž je bil zato utrjen z obrambnim stolpom (torre de Valmorasa), ki se je nahajal nad vasjo, vendar o njem ni več sledov; nanj spominja le še ledinsko ime Zagrad tik nad vasjo.
Utrdbe so služile še za nadzor poti in s tem za preprečevanje tihotapstva, najbolj razširjenega z oljem, vinom in soljo, ki so jo beneški podložniki tovorili v obmejna skladišča, od tod pa so jo neposredno zamenjevali s tovorniki iz Kranjske (Cranzi).
Vaški komun Movraž z bližnjima zaselkoma Dvori in Trebeše je v tem obdobju, kot poroča Paolo Naldini, spadal v župnijo Sočerga. V vasi so bile, kot navaja v svojem »Cerkvenem krajepisu« iz leta 1700, kar štiri cerkve: prva posvečena sv. Petru, druga sv. Juriju, tretja sv. Mariji in četrta sv. Katarini. Vse cerkve so bile na zunaj preproste, podobnih oblik in skromne po svojem okrasju.
V 19. stoletju je bil Movraž s Sočergo in Rakitovcem v upravnem pogledu dodeljen buzetskemu okraju, hitrejši gospodarski razvoj movraškega območja pa je bil povezan z razvojem Trsta. Prek tega ozemlja so vodile pomembne tovorne poti iz Čičarije v Koper in Trst, kamor so tovorili seno, drva pa oglje in ovčji sir.
Gospodarski razvoj je pospešil tudi narodno prebujo z društvenim življenjem in živahnejšim kulturnim utripom. Prvi začetki movraške šole sežejo že v leto 1874, leta 1907 pa je bila na novo vzpostavljena šola v Movražu s slovenskim učnim jezikom in šolskim okolišem, ki je obsegal davčno občino Movraž s kraji in zaselki od Smokvice do Dvorov. Delovala je do leta 1924.
Zaradi razmaha narodnoosvobodilnega gibanja na tem območju, je nemška požigalna in morilska ofenziva oktobra 1943 prizadela tudi Movraž in bližnje vasi.
Po osvoboditvi, oziroma od uveljavitve mirovne pogodbe z Italijo leta 1947, je movraško območje prišlo pod okraj Koper oziroma v cono B STO (Svobodnega tržaškega ozemlja), z dokončno ureditvijo meja po Londonskem sporazumu leta 1954 pa v okvir matične Slovenije.

Župna cerkev Marijinega vnebovzetja izhaja iz konca 15. stoletja. Posvetil jo je koprski škof Giacomo Valaresso. Leta 1712 je škof Paolo Naldini na novo posvetil glavni oltar, napis nad vhodno preklado pa navaja, da je bila cerkev predelana leta 1757. Iz istega leta naj bi bil kip sedeče Marije z detetom, ki je stal v niši nad cerkvenim portalom.
 Notranjščino krasijo stranske kapele z oltarji in ravno zaključen prezbiterij z banjastim obokom. Ob zahodni steni, desno od glavnega vhoda, je kamnit, baročno dekoriran krstilnik z letnico 1757.
Glavni oltar v prezbiteriju je oltarna menza, na kateri stoji bogato izdelan kamnit tabernakelj, ki so ga nekdaj krasile figure Marije s krono iz leta 1941, ter sv. Petra in Pavla, ki so ju izdelali v delavnici Francesca Martinerija v Ortiseju v Val Gardeni leta 1943.
V levi kapeli je na oltarju podoba Marije Magdalene, delo Matije Bradaška iz leta 1904; stilno je podobna slika križanja na desnem oltarju. Vse navedene figure so v novejšem času premaknjene k slavolokom stranskih oltarjev, saj je nišo nad glavnim oltarjem zapolnila plastika sedeče Marije z detetom (1590), delo koprskega manierističnega mojstra Zorzija (Juraja) Venture-Braikovića, dalmatinskega rodu.
Zvonik (16,64 m) iz lepo obdelanih kamnitih blokov, je leta 1883 zgradil J. Franca.


Podpeč


Stara gručasta vas pod strmim robom kraške planote, kar ji daje posebno slikovitost. Od tu se odpira lep pogled na Rižansko dolino in dalje proti morju.
Podpeč (Popechi, Popecchio) je že v drugi polovici 13. stoletja prišla v okvir koprskega komuna. Omenjena je v njegovih statutih iz 13. stoletja, kasneje pa iz leta 1423 in 1647. Vas je bila zaradi ugodne strateške lege in svojega obrambnega stolpa že v vojni z ogrskim kraljem Sigismundom leta 1411 označena kot »luogo in medio patrie e fortissimo«, pomemben kraj za obrambo istrskega polotoka. V času uskoških vojn (1615-1617) je bila opustošena.
V 19. stoletju je z drugimi vasmi Kraškega roba ostala v okviru koprske občine, s formiranjem koprskega glavarstva pa je po letu 1868 prešla v okvir rožarske, kasneje pa dekanske občine. Leta 1910 je štela 243 prebivalcev, ki so se v glavnem ukvarjali z vinogradništvom in živinorejo pa tudi drugimi nekmetijskimi dejavnostmi.

Nad vasjo stoji na vrhu skalnate pečine beneški obrambni stolp, ki je skupaj z utrjeno jamo pod njim – imenovano Grad – predstavljal pomembno obrambno postojanko že v času ogrskih vpadov (1411), zlasti pa turške nevarnosti (1470-1501) in avstrijsko beneških vojn v začetku 16. stoletja. Tržačani so ob pomoči cesarske vojske poskušali stolp zavzeti leta 1513, vendar jim to ni uspelo in je pod beneško oblastjo ostal vse do njenega propada leta 1797.
Okrogli štirinadstropni stolp je grajen iz klesanega belega kamna z vložki iz peščenca. Visok je približno 17 m in se zaključuje z enokapno streho, ki je bila prvotno krita s kamnitimi škrlami. Stolp je bil leta 1988 skoraj v celoti rekonstruiran v svoje originalno stanje in ponuja čudovit razgled na Rižansko dolino in koprski zaliv.

Ostanke najstarejšega stavbnega izročila v vasi najdemo predvsem v obnovljeni »Laški« in »Prkičevi hiši« iz leta 1547. Gre za podoben tip stavbe kot jo zasledimo v »Benkovi hiši« v Črnem Kalu, ki sta jo gradila mojstra Andrej in Benko iz Sočerge in jima je služila kot kamnoseška delavnica. Kvalitetna gradnja in ambiciozno oblikovanje kamnoseških detajlov kažeta na delo specializiranih stavbarskih mojstrov.
Izstopa predvsem reprezentativna zahodna fasada, ki je obrnjena proti vasi. Portali in okno v nadstropju ter tečajni svitek ob stiku dveh fasad, ki je nosil os velikih dvoriščnih vrat, so izjemno kvalitetno kamnoseško delo.
Obnovitvena dela na opuščeni in dotrajani stavbi so potekala v letih 1986/87, dokončno pa zaključena 1988. Rekonstruirano je bilo njeno prvotno stanje iz 16. stoletja. V njej je stalna zbirka posvečena Krajinskemu parku Kraški rob.
Domačija št. 5 in nasproti ležeča »Laška hiša« ustvarjata slikovit ambient ob vhodu v vas. Najstarejši je zahodni del s portalom, ki je edini šilasto zaključen portal na istrski kmečki hiši.
»Laško hišo« datiramo v 15.-16. stoletje. Hiša je enocelična z lesenim stropom in vkopano kletjo. Grajena je na poznogotski način iz pravilno klesanih kamnitih blokov. Masiven portal z gotsko prirezanim robom se povezuje z najstarejšimi ohranjenimi portali iz 15. in 16. stoletja v vaseh Kraškega roba.

Podružna cerkev sv. Helene, zgrajena leta 1489 leži pod vasjo na plazovitem flišnem terenu, zato je bila ob gradnji železniške proge (1966) močno poškodovana. Na planoti je prostor le za cerkev in ozek pas pokopališča, kajti pod cerkvijo se teren strmo spušča proti dolini Rižane.
Iz časa nastanka cerkve sta se ohranila gotski prezbiterij in gotsko okno v ladji. V okno na prezbiteriju je na zunanjščini vklesana letnica 1640, cerkev pa je bila barokizirana leta 1706, kot je razvidno iz vklesane letnice na stranskem portalu. Cerkev nima zvonika in zvon, ki ga je leta 1921 vlil Francesco Broili v italijanskem Vidmu, visi kar na lesenem ogrodju pred cerkvijo.
Enoladijsko cerkev zaključuje triosminsko oblikovan prezbiterij s kasneje prizidano zakristijo. V osi je vhodni portal, nad njim pa je okrogla svetlobna lina. Ob vhodu sta v fasado sekundarno vzidana gotska reliefa s podobama sv. Helene in cesarja Konstantina.
Ladjo pokriva raven strop, slavolok med ladjo in prezbiterijem pa je polkrožno oblikovan in ga poudarjata na straneh pilastrska kapitela. Gotski prezbiterij je zvezdnorebrasto obokan. V severno steno je vzidana gotska kustodija, ki jo krasi beneškogotska geometrijska dekoracija.
V prezbiteriju je danes le še oltarna miza, saj so oltarno opremo in freske odstranili leta 1966, ko so začeli pod vasjo graditi železniško progo in je cerkev zaradi plazovitega terena začela polzeti. V cerkvi sta bila glavni oltar v prezbiteriju in dva stranska v ladji. Najkvalitetnejši fragmenti fresk – Marija z Jezusom in Križani z Janezom Krstnikom in Marijo, ki predstavljajo umetnostni vrhunec delavnice Janeza iz Kastva – so bili na stranskih stenah ladje. Freske je leta 1949 odkril dr. Branko Fučić in na njih prebral letnico nastanka 1489. Fragmentarno ohranjene freske so leta 1966 ob gradnji železnice sneli in jih razstavili v koprskem Pokrajinskem muzeju in Narodni galeriji v Ljubljani, oba fragmenta pa od leta 1998 znova krasita ladjo podpeške cerkve.
V letih 1966 do 1968 so odkrili tudi kamnit gotski ciborij s kovinskimi vratci ter sledove starejših poslikav v ladji.


Pomjan


Visoko ležeča gručasta vas sredi Šavrinskih brd ob slemenski cesti Šmarje – Marezige naj bi dobila ime po nasadih jabolk (pomi), ki so nekoč prekrivali okolico zdajšnje vasi.            

V neposredni bližini Pomjana, tik ob cesti, lahko opazimo konjske ograde in za njimi iskre krasotce. Tako kot so se nekoč davno na tem mestu pasli konji rimskih bojevnikov, tako zdaj na istem mestu mulijo travo njihovi daljni štirinožni potomci. 

Skozi vas Pomjan pelje ozka cesta v smeri vzhod-zahod. Ob cesti, ki ima videz tesne vaške ulice, so levo-desno postavljene starejše hiše, med njimi so tudi obnovljene ali povsem nove. Pomjan je zaradi svoje prvotne zasnove in stavbne dediščine značilno istrsko naselje. Ponos vasi so tudi številne košate lipe.

V Pomjanu oziroma v njegovi bližini so odkrili številne arheološke ostanke iz prazgodovine (gradišče z obzidjem, kremenasta nožička, bronasti predmeti itd.) in rimske dobe (opeka, keramika, novci, zidovje, žarno grobišče, nagrobni spomenik iz prvega stoletja itd.). Mimo Pomjana je v rimskem času (iz Ogleja, Kopra) peljala cesta v notranjost Istre oziroma do Pulja. Prvi pisni viri omenjajo Pomjan (Paugnano) leta 1028, ko ga je nemški cesar Konrad II. Salijski podelil puljskim škofom, le-ti pa kasneje koprski škofiji. Leta 1211 je vas prišla v fevd koprske družine Verzi.
Kot utrjen kraj je Pomjan omenjen leta 1202, nato pa v koprskih statutih iz leta 1423 oziroma 1647.

Župnijsko cerkev sv. Jurija je blagoslovil koprski škof Absalon 16. aprila leta 1222. Ob njej stoji arhitektonsko zanimiv, svojevrsten zvonik. Pred štiri-stebrnim vhodom v cerkev je vaški vodnjak in ob njem na novo tlakovana kamnita pot. V vasi je še cerkvica, posvečena Marijinemu rojstvu, z ostanki fresk iz začetka 15. stoletja in glagolskimi napisi, od katerih je najsterejši iz leta 1439. V mali cerkvici je odprta stalna razstava zgodovine Pomjana.

Sredi Pomjana je postavljen tudi spomenik NOB.

V prejšnem stoletju je bil tudi Pomjan znan po šavrinkah, ki so nosile pridelke v bližnja mesta. Med njimi so bile zelo poznane tudi mlekarce. Le-te so že sredi noči nalagale svoje osličke s posodami, da je bilo mleko na trgu takoj, ko so se meščanske gospodinje prebudile. V Pomjanu so se skozi stoletje menjavali različni župani, mlekarice pa so ostajale.

Pomjanci in Pomjanke so poleg dela vedno našli čas tudi za razvedrilo, dobro jedačo, pristno domačo kapljico, pesem in družabne igre.

Pomjan je priljubljena izletna točka kolesarjev, planincev, trimčkarjev in pohodnikov, saj skozenj tečejo različne poti:

•Evropska transverzala E6,
•kolesarska pot,
•Slovenska planinska pot,
•konjska pot,
•vinska turistična cesta
•ter razne pešpoti iz bližje obale.


Popetre

Gručasta vas na slemenu Pičence, pod katero je na vzhodu dolina Dragonje. Med bližnjimi kraji sta Beli kamen, kjer je nekoč stal velik bel kamen iz 1. stol. po n. št. in Poletiči, gručast zaselek nad povirjem Dragonje.

Vas je starega izvora, pisni viri pa jo prvikrat omenjajo leta 1028, ko jo je nemški cesar Konrad II. podelil v fevd oglejskim patriarhom. Od sredine 13. stoletja je bila vas v posesti Andrea de Ciriaga in njegovih potomcev, od leta 1505 do 1602 pa koprske plemiške družine Bembo, ki ji je sledila družina Moratto.

Nad vaškim trgom, nekoliko zakrita s hišami, stoji manjša cerkev sv. Andreja in Jakoba z zvonovoma na preslici. V gotsko obokanem prezbiteriju so freske s podobami evangelistov in Kristusa v nebesih iz leta 1490. Cerkev, kot podružnica župne cerkve v Truškah, je bila predelana v 17. stoletju. V njej hranijo glagolski misal iz leta 1661.
Oktobra 1943 so Nemci vas deloma požgali.

Med vaškimi znamenitostmi je stara domačija »Pr Brnardća« z lesenim balkonom, ki povezuje prostore v prvem nadstropju.


Rakitovec


Gručasta vas ob vznožju Kavčič (882 m) in Brega (595 m) v suhi dolini ob cesti Brest – Zazid. Od Račje vasi blizu Lanišča na hrvaški strani se vleče pod Rakitovskim poljem proti izviru Rižane podzemlje na katerega opozarjajo večji ugrezi. Na območju Kavčič sta jami na Boriževih dolinah in Nadglavinjak, v bližini Vale podmol na Gabrki, na meji med Rakitovcem in Brestom pa kapniška jama na Radotah.
Območje Rakitovca je bilo poseljeno v času starejše slovanske kolonizacije Istre od 9. – 12. stoletja, vzpon pa je doživela v poznem srednjem veku, ko se je ob glavni cesti iz Čičarije proti Kopru razvilo živahno trgovanje in tihotapstvo (živina, sol).
Rakitovec (Rachitoui,Rachitovic) je ob drugih vaseh Kraškega roba že sredi 13. stoletja prišel pod koprski komun in branil dohode iz Čičarije, kar vodi v domnevo, da je na njegovem območju stal obrambni stolp. Kot zadnja vas koprskega ozemlja na meji med Brkini, Čičarijo in Krasom je svojo obrambno funkcijo ohranjala do padca Beneške republike (1797). V času uskoške vojne (1615-1617) je bil Rakitovec ob drugih obmejnih vaseh požgan in opustošen, veliko prebivalstva pa pobitega.
 V upravnem pogledu je ostal znotraj koprskega okraja do propada cesarske Avstrije 1918. V tem obdobju je Ciril-Metodovo društvo v Istri v vasi zgradilo osnovno šolo, leta 1876 pa je železniška uprava napeljala vodovod iz Bresta do železniške postaje Rakitovec. Do II. svetovne vojne je vas spadala pod občino Buzet, po njej pa vse do leta 1995 pod občino Sežana, ko se je pridružila Mestni občini Koper.

Cerkev sv. Križa (župnija Predloka) je bila zgrajena v prvi polovici 16. stoletja (1520), obnovljena pa leta 1870. Zvonik je bil porušen v času II. svetovne vojne.
Posebnosti dobro ohranjene stavbne dediščine s skromnimi kamnoseškimi detajli so stenske niše z likom Kristusa na križu (bogič), ki krasijo skoraj vsako domačijo.


Smokvica


Vas leži sredi suhega podolja (doline) med Gračiško in Movraško valo, pod Krogom (418 m). Skozi vas je že v daljnji preteklosti vodila tovorna pot iz Čičarije mimo Rakitovca, Movraža, Gračišča in Kubeda proti Kopru.
Imena vzpetin, kot so Veliki Gradež na Rakitovsko-Movraški planoti, Gradec pri Sv. Kviriku, sledovi kaštelirjev na Lačni ter ohranjene ruševine kaštelirja »Na jamnicah« nad Smokvico, pričajo o zgodnji poselitvi tega območja.
V pisanih virih se vas (Figaruola) prvikrat omenja 1028, ko jo je nemški cesar Konrad II. Salijski podaril oglejskim patriarhom, ti pa so jo v 13. stoletju podelili v fevd družini Reifenberg. Že v 14. stoletju je prišla v posest koprskega komuna, 1488 pa koprske plemiške družine Vida in v njeni posesti ostala do 17. stoletja; dajatve nekaterih posesti tega območja je uživala tudi družina Gravisi, ena najvidnejših koprskih plemiških družin.
To območje je kot obmejni pas koprskega komuna igralo pomembno vlogo predvsem v času turških vpadov ob koncu 15. stoletja in beneško-avstrijskih vojn v prvi polovici 16. stoletja.V času uskoške vojne (1615-1617) je bila vas oropana in požgana.
Hitrejši gospodarski razvoj tega območja zaznavamo predvsem v drugi polovici 19. stoletja. Na območju Movraža, Smokvice in sosednjih vasi se je razvijala predvsem trgovina s senom in drvmi za kurjavo, saj to območje zaradi hladnejše klime in oddaljenosti od Trsta ni bilo primerno za pridelovanje vrtnin. Sicer pa je to območje slovelo tudi kot vinorodno; domačini so pridelali tudi precej sadja. Do leta 1907, ko so razdelili pašnike, so gojili več tisoč ovac, zato so v Koper in Trst prodajali tudi večje količine ovčjega sira. Živahen promet je ob gostinstvu spodbujal tudi druge neagrarne panoge, zlasti kovaštvo.
V času pospešenega gospodarskega razvoja, zlasti v osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja, je bilo na tem območju čutiti tudi začetke narodne prebuje z razvojem društvenega življenja in živahnejšim kulturnim utripom.
V času nemške oktobrske ofenzive 1943 je bila vas deloma požgana, kljub temu pa se je prebivalstvo tega območja aktivno vključilo v narodnoosvobodilno gibanje. Domačini iz Smokvice in Movraža so sodelovali pri skrivnem tovorjenju soli iz sečoveljskih solin v zaledje za potrebe partizanske vojske, v Smokvici pa je od 1. avgusta 1944 dalje delovala tudi partizanska šola.
Kmetijstvo, zlasti živinoreja, je bilo do prvih let po II. svetovni vojni poglavitna gospodarska dejavnost v vasi, ki je še leta 1945 štela kar 210 prebivalcev. V vasi so se ukvarjali tudi s preprostim priučenim rokodelstvom za domače potrebe; moški so se lotevali tudi zidarstva in nekateri so bili pravi mojstri, kar dokazujejo Bržanova domačija in nekatere druge hiše v vasi.
 Obnovljena domačija »Pri Bržanih« sodi med vaške znamenitosti. V vasi že vrsto let deluje »Društvo za vsestranski razvoj naselja Smokvica-Figaruola«.

Cerkev sv. Marije Magdalene je bila, kot v svojem »Cerkvenem krajepisu« iz leta 1700 poroča Paolo Naldini, kar dvakrat posvečena: prvikrat jo je 28. oktobra 1422 posvetil koprski škof Geremia Pola, drugič pa 15. novembra 1665 škof Francesco Zeno. V času med obema posvetitvama, okoli 1580, je bila prenovljena. Verjetno iz tega časa izhaja portal v prezbiteriju, ki vodi v zakristijo. Na vhodnem portalu letnica 1795 opozarja na morebitno prenovo cerkve.
Lesen oltar krasi podoba Marije z otrokom in svetniki, v atiki pa je upodobljen sv. Anton.
Levo od cerkve stoji zvonik (11, 81 m), zgrajen leta 1887.


Šmarje


Šmarje so večja razpotegnjena vas sredi Šavrinskega gričevja. Vas stoji na slemenu med vrhovoma Poljanami (406 m) na vzhodu in Grintovcem (287 m) na zahodu.

Ime Šmarje izvira iz Sancta Maria (Sveta Marija), kot se je vas nekoč imenovala. Od tod skrajšano St. Maria oziroma Št. Marija, Štmarja in končno - Šmarje. Ker pa je bilo več vasi z enakim imenom, je dobila še vzdevek »de Montek, in Monte (na hribu).

Najstarejši podatki o zgodovini Šmarij, čeprav skopi, segajo v rimsko dobo. Arheologi so namreč v bližini Šmarij našli glinasto oljenko (svetilko) iz 2. stoletja in novec nekoliko poznejšega datuma. V rimski dobi je tod mimo peljala cesta, ki je povezovala koprsko zaledje z notranjostjo Istre. Drugih podatkov iz rimske dobe zaenkrat ni, so pa številnejši iz kasnejših dob.

V preteklosti so bile hiše v Šmarjah strnjeno pozidane, čeprav brez reda in z ozkimi ulicami, kar je značilno za številne istrske vasi. Neometane hiše, zidane z istrskim kamnom, so zamenjale nove, ometane, zidane z opeko. Nekoč so imele hiše, običajno podolgovate oblike, prizidan prostor za kuhinjo, nad katero se je dvigal dimnik. Prav dimniki najrazličnejših oblik so bili prava arhitekturna mojstrovina in zanimivost. Osrednji del kuhinje je bilo ognjišče z napo. Istrske hiše so bile zidane v nadstropjih, z značilnimi zunanjimi stopnicami, ki so se zaključile z »baladurjem« - teraso z nadstreškom. Okna so bila majhna. Lesene naoknice »škure«, so pozimi varovale pred burjo, poleti pa pred vročino. Ostanke stare vaške oziroma istrske arhitekture danes lahko vidimo v predelu ob cerkvi. Župnijska cerkev in zvonik pa sta vsekakor najpomembnejša arhitekturna zanimivost Šmarij. 

Kot v vseh slovenskih istrskih vaseh je bilo v preteklosti tudi v Šmarjah kmetijstvo poglavitna gospodarska panoga, s katero se je ukvarjala večina prebivalstva. Iz popisa kmetijskih površin leta 1846 je razvidno, da so največji del le-teh zavzemali gozdovi. To je povsem razumljivo, saj so že v daljni preteklosti prav gozdovi prekrivali večji del Šavrinskega gričevja.

Župna cerkev Brezmadežne Matere božje v starem vaškem jedru je verjetno zrasla na temeljih predromanske cerkve iz 11. stoletja. V začetku 13. stoletja so cerkveni kompleks pričeli obnavljati in širiti.
Notranjščina je skromna in preprosta, saj je bila leta 1831 cerkev oropana. Edina dragocenost iz nekdanje bogate zapuščine, ki se hrani v župnijskem arhivu, je glagolski misal iz leta 1631, ki spominja na nekdanje slovansko bogoslužje (odpravljeno 1833). Kropilnik, ki ga je izdelal kipar Norbedo iz Kopra, izhaja iz leta 1933.
V zvoniku (17,56 m), ki je grajen iz klesancev peščenjaka, kot sama cerkev, je vzidana ura in tranzena (kamnito okno) iz 9. stoletja, ostanek najstarejše cerkve na tem mestu.

V Istri je bila vinska trta poznana že v času Rimljanov. Tudi za območje Šmarij je vinogradništvo že v daljni preteklosti predstavljalo poglavitno kmetijsko panogo. V 2. polovici 16. stoletja je bilo vinogradništvo zelo razvito. Od vrst vinskih trt je bil takrat najbolj razširjen muškat. Poleg vinogradništva je spadalo med poglavitne kmetijske panoge tudi oljkarstvo. Gojenje oljk sega daleč v preteklost, saj je klima zelo ugodna. V preteklosti so oljčno olje pridelovali oziroma stiskali v torklah, ki so bile prav v vsaki istrski vasi. Še v času avstrijske oblasti pa je bilo tudi na šmarskem območju razvito gojenje murv oziroma sviloprejk.

Iz Šmarij je zelo lep razgled na Koprski zaliv, na mesto Koper in njegovo širno okolico.


Trsek


Gručasto naselje vrh griča, ki strmo pada v dolino Dragonje. Sestavljata ga Zgornja in Spodnja vas, ki jo domačini imenujejo Petehi.

Trsek (Tersecco) je leta 1028 ob drugih bližnjih krajih nemški cesar Konrad II. podelil oglejskim patriarhom, v 13. in 14. stoletju pa je prišel v posest momjanskih grofov. Leta 1488 so fevdalne pravice prešle v roke koprske plemiške družine Vida, 1505 pa družine Bratti.

Nad Zgornjo vasjo se nahaja cerkvica sv. Brigite z zvonom na preslico.
Iz Trseka pelje označena pot v dolino Dragonje mimo obnovljenega izvira Jesika in do 17-metrskega slapu na Stranici.

Na Dragonji sta nekoč delovala dva vodna mlina. Večji z vzdevkom mlin pri 'Toni malnarju’ je stal ob poti, ki je vodila iz Trseka v Koromače in Sirče ter ostale vasi na drugi strani reke. Manjši mlin pri 'Mazurinu’ pa stoji ob poti, ki vodi v Trebeše.

Trsek se v zadnjem času precej spreminja. Vas si nadeva novo podobo. Že na prvi pogled je videti, da so tukajšnji ljudje, tako stari domačini kot prišleki, visoko zavihali rokave. Zamenjali so dotrajane stavbne dele s sodobnimi materijali, mnoge hiše so dobile prizidke, nove terase in balkone, iz katerih je čudovit razgled na vse strani.


Truške


Truške so posebno naselje sredi koprskega zaledja, ki je skozi stoletja ohranilo svojo originalno razpršenost in nima pravega središča. Danes se pod imenom Truške smatra Kortino, Gonjače in Vršič (razgledna točka na dolino Dragonje), ki velja za najstarejši zaselek. Po domače se kraju še vedno pravi Trusok. Razgibana krajina, ki jo mejita Rokava in Dragonja ter brazdajo njuni pritoki, daje zavetje truškim zaselkom in vasem s podružničnimi cerkvami truške fare.

Truške tako sestavlja šest zaselkov. Vršič, ki leži na vzpetini med Truškim in Pasjim potokom, to je na 319 m visokem hribčku, ki se strmo dviga severno od doline Dragonje. Zanimivo je, da je bil v vasici prisoten samo priimek Vižentin. Danes je zaselek prazen, le občasno se vračajo potomci, ki so razseljeni v obalnih mestih in Trstu.

Truške imajo zelo zanimivo zgodovino, saj je poselitev teh krajev potekala postopoma. Da so Truške dobile današnjo podobo, so potrebovale okoli 1000 let. Prva poselitev je bila najverjetneje v Vršiču, ki je nosil naziv Stare Truške, čeprav obstajajo arheološka pričevanja rimskih in mogoče celo predrimskih ljudstev v tem področju. Truške (Ceruscolo,Truscolo) je leta 1067 cesar Henrik IV. podelil freisinškim škofom, nato pa so prišle v posest koprske škofije oziroma v fevd različnih koprskih plemiških družin. Naknadno so potem nastajali zaselki, ki so se vedno bolj približevali Rokavi. To je povzročilo tudi gradnjo nove cerkve sv. Kancijana iz 15. stoletja. V tej dobi je kuga desetkala tudi te kraje.

Narodna prebuja iz 19. stoletja je prinesla novo šolo v Kortini in tudi siceršnji razvoj, ki pa ga je močno zavrla prva svetovna vojna. V tem obdobju so ponekod trpeli celo lakoto. Kljub temu da so ti kraji pripadli Italiji in je prihajalo do zatiranja Slovencev, je vseeno počasi začel prihajati določen razvoj in omika. V tem obdobju se je najbolj spremenilo in moderniziralo kmetovanje. Tudi ta razvoj je bil prekinjen z drugo svetovno vojno, ki je tukaj pokazala najhujši obraz po italijanski kapitulaciji. V tem obdobju je bilo gostovanje Komande mesta Koper v Vršiču in z njo so se vršile vse povezane aktivnosti.

Po drugi svetovni vojni je čez to področje stekla meja Svobodnega tržaškega ozemlja, ki je Truške razdelila na pol. To je za tukajšnje prebivalstvo pomenil velik udarec, saj je to predstavljalo velik izziv za preživetje.

Danes doživljajo Truške nov preporod. Ob kapeli in na Osojah rastejo nove zgradbe. Vasi v Truškah počasi modernizirajo svojo podobo, saj se sadijo novi nasadi trt in oljk ter se intenzivno pripravlja nova turistična ponudba. Medtem se Truške predstavljajo prek svojega turističnega društva, ki letno organizira šagro in prvomajski kres na Vršiču.


Zazid


Stara gručasta vas leži na obširni ravnini Zazidskega polja na južnem predelu Podgorskega krasa.
V srednjem veku je bil Zazid (Xaxid, Xaxsed, Sasseto) utrjen in obdan z obzidjem. Zasledimo ga v seznamu vasi koprskega teritorija iz sredine 13. stoletja oziroma v koprskih statutih iz okoli leta 1300 in 1423. Od začetka 15. stoletja so imele tu svoja posestva različne koprske plemiške družine.
V času turških vpadov in beneško-avstrijskih vojn v prvi polovici 16. stoletja je bil Zazid vključen v verigo utrjenih krajev, v času uskoške vojne (1615-1617) pa je bil oropan in požgan.
V preteklosti je bila tu razvita ovčereja in poljedelstvo; v vasi se je ohranil kal »na šćidenci« in stara vaška »štirna«.

Pokopališka cerkev sv. Martina izvira iz konca 16. oziroma začetka 17. stoletja, sicer pa je nad portalom vklesan latinski napis z letnico 1697, ko naj bi bila cerkev prenovljena. Pravokotno ladjo ločita od poligonalnega prezbiterija kamnita balustrada in slavolok, ki je bil zgrajen istočasno z apsido. Glavni oltar krasijo leseni kipi iz konca 18. oziroma začetka 19. stoletja, stranski oltar pa je posvečen sv. Antonu.
Masivni zvonik (14,77 m) je grajen iz kamna in obnovljen vključno s piramidalnim zaključkom.

Avtorji:
Nataša Benčič Posega,
Franc Valentin

 
Drugo
Vstopnina ne
Lokacija        
 
 
 

Oddaj svoj komentar in oceno
Ocena
Uporabnik
Komentar



Komentarji uporabnikov


 
Prijava na e-obvestila
Ime in Priimek:
E-naslov:
Sladka Istra 2017 Active Koper Festival Frivolus Strategije razvoja in trženja turizma v Mestni občini Koper do leta 2025 Pretorska palača Tripadvisor Certificate of excellence Hrastovlje vstopnica Turistična kartica Titov trg Autentica 15 izbranih tematskih poti Mestne občine Koper Zaledje Kopra E-turist Slovenska turistična organizacija Pretorska palača