Porečanka – Parenzana

Porečanka (ali Poreška, tudi Parenzana) je priljubljeno ime nekdanje ozkotirne železniške proge (širine 760 mm) med Trstom in Porečem, ki je obratovala med letoma 1902 in 1935.

Imena

Proga se je ob dograditvi uradno imenovala Poreška proga oziroma Parenzaner, zatem Istrska železnica ali TPC (Trieste – Parenzo – Canfanaro) po nikoli uresničenih načrtih, da bi jo zgradili vse do Kanfanarja. Domačini so ji pravili kar Istranka oz. Istrijanka ter vinska oz. vinogradniška železnica.

Ob priključitvi Istre Italiji so jo uradno preimenovali v La Parenzana (po italijanskem imenu za Poreč – Parenzo), vendar domačini tega imena niso sprejeli. Uveljavilo se je šele v letih po 2. svetovni vojni, ko proge že davno ni bilo več.

V hrvaščini so ji rekli tudi Porečka.

Trasa

Proga se je pričela na tržaški postaji Sv. Andreja (Campo Marzio, kjer je danes železniški muzej), kmalu zatem se je pri Škednju odcepila od trase Bohinjske proge, stekla skozi Milje in v Škofijah vstopila na ozemlje današnje Slovenije. Najprej se je usmerila proti Dekanom, se obrnila proti Kopru in nato ob današnji obalni cesti dosegla Izolo, nadaljevala mimo današnega Jagodja pod Belvederjem v Strunjan, skozi predor v Portorož in do Lucije ter do Sečovelj, kjer je premostila reko Dragonjo in vstopila na današnji hrvaški del Istre. Tam je najprej tekla proti zahodu proti vasi Valica, kjer je stala savudrijska železniška postaja, nato pa se je obrnila na vzhod proti notranjosti Istre, se povzpela mimo Buj do Grožnjana, blizu katerega je pri 293 m nadmorske višine dosegla najvišjo točko na celotni trasi. Zatem se je spustila do Livad, tam prečkala Mirno in se usmerila proti zahodu. Sledil je še en vzpon mimo Motovuna do Vižinade do Baldašev (273 m nad morjem), nato pa se je proga začela spuščati, stekla čez Višnjan in po 123 km celotne dolžine dosegla Poreč. S tem je bila ena daljših (če ne celo najdaljša) ozkotirnih železniških prog v Evropi.

Kljub prvotnim načrtom in prizadevanjem umaških oblasti ni bil nikdar zgrajen krak med Umagom in Valico, zato pa je povezavo s progo dobil Piran. Leta 1909 je bila med Piranom in portoroško postajo v Luciji (Portorož je takrat bil zdraviliški kraj in postajališče za goste so šele dve leti po odprtju proge uredili kar v zasebni vili) uvedena najprej povezava s trolejbusom, leta 1912 pa povezava z električnim tramvajem, ki je deloval vse do leta 1953.

Zgodovina

Ko je avstrijski zakon dovolil gradnjo krajevnih ozkotirnih železnic, so okoli leta 1880 bile izdelane prve analize izgradnje takšne proge v zahodni Istri. Že leta 1888 jo je pričela načrtovati berlinska družba Sanderop & comp. pod vodstvom grofa Petra Waldersteina, obenem pa je svoje načrte pripravljalo tržaško podjetje Luigija Buzzija.

Gradbeno dovoljenje je bilo izdano šele leta 1898. Leta 1900 je bila na Dunaju ustanovljena družba TPC, ki jo je vodil primorski deželni glavar Ludovico Rizzi, in še istega leta se pričela gradnja. Odsek med Trstom in Portorožem sta gradili tržaški podjetji Butoraz in Zifer, odsek med Portorožem in Bujami ljubljansko podjetje Filipa Zupančiča, odsek med Bujami in Vižinado dunajska podjetja Brunetti, List in Radl, odsek med Vižinado in Porečem pa so zaupali Pellegriniju in Strohmeierju, ravno tako z Dunaja.

Odsek med Trstom in Bujami je bil svečano odprt (predstavniki Italijanov so otvoritev bojkotirali zaradi dvojezičnih napisov ob progi) 1. aprila 1902, prvi vlak med Bujami in Porečem pa je zapeljal 15. decembra istega leta. Najprej zaradi pomanjkanja denarja, zatem pa zardi bližajoče se 1. svetovne vojne ni bil nikdar zgrajen sicer načrtovani podaljšek do Kanfanarja, kjer bi se proga priključila železniški povezavi med Divačo, Puljem in Rovinjem.

Proga je krajem ob njej prinesla občuten gospodarski napredek. Po njej so prevažali predvsem kmetijske pridelke, ki so se prodajali na tržaški tržnici. Poleg tega je služila še prevozu rib, soli, izdelkov piranske kemične industrije ter kamnov iz kamnolomov v Grožnjanu, Momjanu in Kanegri. Med 1. svetovno vojno so po njej prevažali tudi vojsko in hrano za oskrbo Istre.

Po koncu 1. svetovne vojne je bila celotna Istra priključena Italiji, ki je prevzela tudi upravljanje proge. Sedež družbe se je z Dunaja preselil v Pulj, iz notranjosti Italije pa so pripeljali tako nove lokomotive kot večji del osebja. Približno desetletje je železnica še poslovala rentabilno, nato pa je ob izbruhu gospodarke krize ter zaradi vedno konkurenčnejšega pomorskega in avtobusnega prometa začela prinašati izgubo, zato je iz Rima prišel ukaz o zaprtju proge. S tem dejanjem je fašistični režim obenem močno prizadel pretežno slovensko in hrvaško prebivalstvo istrskega zaledja in jih tako pognal s trebuhom za kruhom. Zadnji vlak je zapeljal 31. avgusta 1935. Vozni park so prodali železnicam drugod po Italiji, zlasti na Sicilijo, tračnice pa so bile razstavljene, da bi jih prepeljali v takratno italijansko kolonijo Etiopijo. Do tja niso nikoli prispele, ker je ladja potonila v Sredozemskem morju.

Med obratovanjem železnice se je zgodilo več manjših nesreč, poleg človeškega faktorja je nekaterim botrovalo tudi dejstvo, da projektanti iz notranjosti Avstro-Ogrske niso poznali vseh zakonitosti lokalne mikroklime. Močni sunki burje so tako nekajkrat povzročili iztirjenje vlaka pri Miljah. Najhujša takšna nesreča se je zgodila 31. marca 1910, ko je vlak pod seboj pokopal tri ljudi in jih več ranil. Do podobne nesreče, ravno tako v bližini Milj je prišlo še leta 1916, vendar podatki o žrtvah niso znani. Leta 1917 so ruski vojni ujetniki na danes hrvaškem delu trase namerno iztirili vlak, ki je pod seboj pokopal strojevodjo in kurjača.

Do najbolj tragičnega dogodka v zgodovini te železniške proge pa je prišlo 19. marca 1921 ob 18.20. Skupina fašistov, ki je bila na poti v Trst, je v Strunjanu kar z vlaka streljala na skupino otrok, ki so se igrali ob progi. Dva sta bila ubita, dva pohabljena in trije ranjeni. V spomin na ta dogodek je Božidar Tvrdy napisal pesem Za Šentjanom je utonilo sonce.

Po vojni so je pojavilo več zamisli, da bi železnico za potrebe turizma vsaj delno obnovili, vendar tega niso nikdar uresničili. Zadnja takšna pobuda je prišla leta 2003 s Hrvaške, kjer so ustanovili društvo Parenzana za obnovitev proge.

Uresničitev teh načrtov se trenutno ne zdi verjetna. Slovenski del trase so ob pripravah na stoletnico odprtja s finančno pomočjo Evropske unije pričeli preurejati v rekreativno Pot zdravja in prijateljstva. Do sedaj je večji del trase že asfaltiran in namenjen pešcem in kolesarjem. Podobne obnove so se pred nedavnim lotili tudi na hrvaški strani.

Tehnični podatki

dolžina: 123 km
razdalja med tračnicami: 760 mm
skupno število postaj in postajališč: 35
najnižja točka: 2 m nadmorske višine (v Trstu in Kopru)
najvišja točka: 293 m nadmorske višine (v bližini Grožnjana)
število krivin: 604
najmanjši krivinski polmer: 60 m
največji naklon: 28 ‰
predori: 8, skupna dolžina 1530 m
mostovi: 11 (najpomembnejše reke, ki jih je proga prečkala: Osp, Rižana, Dragonja in Mirna)
viadukti: 6
povprečna hitrost: 25 km/h
najvišja hitrost: 31 km/h

Potovanje

Zaradi številnih ovinkov in vzponov je bila povprečna hitrost vožnje zgolj 25 km/h, tako je celotno potovanje med Trstom in Porečem skupaj z vsemi postanki trajalo okoli 7 ur. Počasna vožnja je potnikom omogočila, da so lahko vmes skočili z vlaka, da so si odtrgali kašen sadež iz sadovnjakov ob progi ali odtočili (v vagonih namreč ni bilo sanitarij). To so izkoriščali tudi mnogi »slepi potniki«, ki si niso mogli privoščiti ne ravno poceni vozovnic, da so se izognili kontrolam. Včasih je na najbolj strmih odsekih lokomotiva »omagala« in so potniki morali izstopiti ter vlak poriniti. Včasih se je vlak ustavil tudi zato, ker so otroci tračnice premazali s figami in jih je bilo treba pred nadaljevanjem poti očistiti.

Vozni park

Prvotno so se uporabljale štiriosne parne lokomotive vrste U brez tenderjev. Ker so se vzponi na progi izkazali za prehude, so naročili izdelavo močnejših petosnih lokomotiv vrste P. Le te je kot nekakšne križance med povečano lokomotivo U in lokomotiv iz Bosne skonstruiral Karl Gölsdorf; prve so iz tovarne v Linzu prišle leta 1911. Pod italijansko upravo so uporabljali tudi kopije lokomotiv P, ki so jih v letih 1922 in 1923 izdelali v Reggio Emilii.

Leta 1903 so poskušali uvesti motorni vlak BCM/s51, ki je bil pravzaprav le en sam potniški vagon s parnim strojem na enem koncu. Ker se to vozilo ni obneslo, so ga že leta 1906 prodali v avstrijski Pinzgau.

Vagoni so bili dolgi 8,5 m. Potniški so imeli po 30 sedežev, lahko so jih osvetlili s petrolejkami, imeli so balkone, ni pa bilo toaletnih prostorov. Uporabljali so se še tovorni (tako odprti kot zaprti) in prtljažni vagoni. Tik pred ukinitvijo proge je bilo v prometu skupno 180 vagonov.

Postaje

Postaje ob progi so bile zgrajene iz materialov, ki so bili značilni za pokrajino v kateri so se nahajale (les v alpskih deželah, opeka v nižinskih, kamen). Grajene so bile po pravilih, ki so veljala za avstro-ogrske državne železnice. Pri gradnji so upoštevali estetskost in funkcionalnost. Velikost je bila odvisna od pomembnosti in velikosti kraja. Okoli postaje je bil pogosto vrt z okrasnim rastlinjem, kar je še prispevalo k prijetnemu in privlačnemu videzu poslopja. Postaja je vsebovala: stanovanje za postajnega načelnika, urad, blagajno za prodajo vozovnic, vhodno vežo, čakalnico za potnike, sanitarije, pralnico, shrambo. Poleg nje je bila tudi jama, v katero so metali odpadke. Obstajale so postaje treh kategorij. Prva kategorija je imela stanovanja za več uslužbencev železnic, dve čakalnici in sanitarije za potnike. V to kategorijo so sodili: Koper, Lucija in Poreč. Druga kategorija je imela stanovanje samo za načelnika postaje in je bila brez čakalnic – nadomeščala jih je veža. To so bile postaje v Dekanih, Izoli, Sečovljah, Bujah, Grožnjanu, Motovunu, Vižinadi, Labincih in Višnjanu.

V tretjo kategorijo so sodila postajališča, ki so imela le svetilko in napis z imenom kraja. Sem so spadale: Semedela, Milje, Savudrija … V Portorožu so v postajo spremenili manjšo vilo, ki jo je imela v najemu železniška uprava. Ker je vlak zaradi dolgih vzponov porabil veliko vode za paro, je bilo vzdolž proge več vodnih zbiralnikov (Koper, Trst, Livade, Buje, Poreč…). Vseh postaj na Parenzani je bilo 35. Postaje na Slovenskem ozemlju so bile: Škofije, Dekani, Semedela, Koper, Izola, Strunjan, Lucija, Portorož, Sv. Jernej (danes Seča) in Sečovlje.

Lokomotive

Za Parenzano je bila izbrana lokomotiva vrste U. Tovarna Krauss iz Linza je dobavila štiri lokomotive: U20, U21, U22 in U23; v Trst so prispele leta 1902. Zaradi velikega števila voženj so jim leta 1908 dodali še lokomotive U37, U38, U39 in U40. Te so bile izdelane v Siglovi tovarni iz Wiener Neustadta. Vendar niti te lokomotive niso zadoščale zaradi prevelikega prometa. Tako so skonstruirali novo vrsto lokomotiv posebej za Parenzano (tip P), ki so počasi zamenjale vrsto U.