Abrami – Bržani

Od zaselka Abrami v breg, pod Vardom je področje, ki se imenuje Židovščina. Domačini sklepajo, da obstaja povezava med področjem imenovanim Židovščina in priimkom Abram. Tako se govori, da  se je nekoč sem priselila židovska družina in dala ime zaselku ob stari  cerkvici Sv. Simona, ki je bila zgrajena vsaj v 17. stoletju.

V zaselek lahko pridemo samo po cesti iz Pregare, ki se nekoliko spusti in približa apnenčastemu svetu. Cesta naredi zanko skozi zaselek, tako da se spusti mimo cerkvice sv. Simona, pri puču zavije v vas, in se vrne proti cerkvici. Poleg cerkvice je tudi pokopališče, kjer so pokopani vsi prebivalci pregarske fare.

Nedolgo tega so cerkvico krasili trije mogočni hrasti, vendar se je eden posušil. Kljub temu pa je cerkvica skoraj skrita v bogatih krošnjah.

V Abramih so štiri gospodinjstva in se le redko nabere deset ljudi v zaselku. V vasi prebiva pet ljudi, ki se jim občasno pridruži še domačin, ki je nedavno tega obnovil hišo “Poli Matiča” in jo uporablja za svoj vikend. V zaselku lahko najdemo nekatere sledove pristnega ruralnega življenja. Tako lahko vidimo široko odprto dvorišče Bržanov, kjer imajo tudi lepo veliko šterno. Kolo te šterne je iz belega kamna in je iz enega samega kosa. V preteklosti, ko še ni bilo tako ostre meje, so ljudje hodili po beli kamen v buzeški kras. Hiše so pravilno obrnjene s pročeljem proti jugu, da so lahko izkoristili tudi zimsko sonce.

Za abramske domačije je značilno, da so razpršene vsaka zase in tvorijo skupaj z gospodarskim poslopjem svojo enoto. Jakini so najbližje cerkvici svetega Simona. Pod njimi je domačija, imenovana Poli Matiča, še nekoliko nižje je najbogatejša Bržanova domačija, pod cesto se nahaja Čusova domačija in čisto na koncu, pri kalu, je domačija Poli Gabrijela.

M’klikni’ za povečavoed drugo svetovno vojno so Abrami utrpeli neznansko škodo, saj so vasico popolnoma požgali Nemci v letu 1944. Iskali so partizana iz Abramov in se maščevali, ker ga niso našli. To se je zgodilo na isti dan, ko je druga nemška skupina vzela talce iz Pregare in jih usmrtila v bližnji vrtači. V Abramih so zažgali vse hiše, vendar so domačini uspeli rešiti nekaj hiš. Tako so rešili Čusovo domačijo, ki leži nekoliko pod cesto in so lahko nanjo zlivali vodo.

Tudi danes se preostali domačini še ukvarjajo s kmetijstvom. Na to kažejo lepo urejena polja in vinogradi v okolici zaselka, kot tudi dvoriči – kurniki in hlevi v sami vasi. Zanimivo je, da so kokošnjaki – dvoriči v sklopu dvorišča, medtem ko so hlevi s svinjakom nekoliko dlje. Tudi tukaj so ljudje večinoma pridelovali koruzo, krompir in skratka vse, kar je služilo za lastno uporabo. Višek pa so pridelali z vinogradništvom, predvsem pa s prevozom različnih materialov iz osrednje Istre proti obalnim mestom in v Trst.