Bernetiči

Ko zavijemo iz centra Marezig proti Truškam, se že čez kakih petsto metrov srečamo s prvimi hišami Bernetičev. Zaselek leži na položnem jugovzhodnem pobočju marežganskega hriba, ki se šele za zaselkom, nekoliko bolj strmo spusti do Rokave.

Zaselek Bernetiči je po pripovedovanju domačina gospoda Grozdana Bernetiča nastal pred kakimi štiristo leti, ko sta se sem priselila dva brata Bernetič iz Rodika. Na tem mestu je prej živela le družina Koren, ki je imela dve hčeri. Brata Bernetič sta se priženila h Korenovim in tako spremenila ime zaselka v Bernetiče. Zaselek je počasi rasel in čez čas so se vanj priselili še drugi priimki, kot so Babič, Krmac in Bordon ter Kavrečič. V in po šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa so se priselili tudi ljudje iz bivše skupne države Jugoslavije. Tako lahko najdemo tudi priimke Suljič in Petrovič. Danes so ljudje večinoma zaposleni v Kopru, kjer delajo kot privatniki ali v kakšni večji firmi. Do nedavnega se je delo v Tomosu ali Luki dopolnjevalo s skromnim kmetijstvom.  Iz Bernetičev je Mirko Kocjančič, dolgoletni vodja marežganske godbe in učitelj glasbe.

Čeprav je tukaj dokaj ugodna lega za kmetijstvo, je tukajšnja zemlja razmeroma pusta in dokler niso napeljali vodovoda, je mnogokrat primanjkovalo vode. Kljub temu so pridelovali zgodnjo zelenjavo, češnje in fige. Pred prvo svetovno vojno so se ukvarjali tudi s čebelarstvom. Oljkarstvo ni tukaj nikoli prav zaživelo, ker vsake toliko časa pride do pozebe, ki zdesetka oljčne nasade. Prideluje pa se odličen refošk.

V preteklosti so se ljudje preživljali predvsem z mlekarstvom, ko so gospodinje – mlekarice zbirale mleko iz okolice in ga hodile prodajati v Trst ter z “žrnadami”, ko so možje delali pri večjih posestnikih za denar. Nekatere gospodinje so se znašle tudi s pranjem robe (perila), ki so jo prinašale iz Trsta in jo vračale čisto nazaj.

Po vojni so se ljudje morali znajti. Mnogi so, po stari navadi, hodili delat v Trst, ob ukinitvi Svobodnega tržaškega ozemlja pa so se začeli zaposlovati v koprski luki, Agrariji in Tomosu. Njihove njive pa kljub temu, niso ostale nikoli neobdelane. Kasneje so začeli bolj intenzivno gojiti trto in zelenjavo, zlasti potem, ko voda ni bila več problem.  Rižanski vodovod je napeljal cevi v Bernetiče leta 1982. Kljub temu da je bilo tukaj življenje težko, domačini niso nikoli izgubili vedrosti.

Zaselek se je razvijal okoli starih hiš in se šele kasneje raztegnil proti Marezigam in na drugo stran, proti Korenu. Čeprav je imela skoraj vsaka hiša v svoji korti tudi vodnjak, so morali poleti ljudje po vodo v oddaljene izvire in v strugo Rokave …

Bernetiči so imeli tudi skrivnostni kamen, ki je danes izginil neznano kam. Bil je vzidan ob poti nad Bernetiči.

Tik pred koncem vasi stoji domačija Kavrečič, ki hrani različna kmetijska orodja in priprave. Tako lahko občudujemo stari voz, v katerega sta bila vprežena po dva vola. Gospod Kavrečič ima v svoji kleti tudi jarme za dva vola in za kravo.

Od Korena, kjer cesta dvakrat močno zavije,  se cesta nadaljuje proti Rokavi in naprej proti Truškam …