Boškarji

Ob glavni cesti, ko imamo za seboj že Antonske zaselke Farančan, Vrtine in Ravne, se ob starem vodnjaku odcepi ozka cesta. Table nam pravijo, da pot pelje v Pečke. Ob križišču in zgornjem delu poti pa se stiskajo hiše Boškarjev.

Stara priimka, ki sta značilna za Boškarje, sta Jakomin in Gregorič. Danes pa sta se stopila v obilici novih priimkov. Z začetkom sedemdesetih let prejšnjega stoletja so se sem začeli priseljevati novi ljudje, ki so si začeli graditi nove domove.

Sv. Antončani vedo povedati, da je v Boškarjih od vedno živela družina Jakomin, ki je bila ugledna in razmeroma dobro stoječa. V hlevih ni nikoli manjkalo živine, ukvarjali pa so se pretežno z mlekarstvom. Ime zaselka je verjetno prišlo po družinskem nadimku Boškar. Ta nadimek pa niti ne preseneča, saj je zaselek še danes obkrožen z drevesi.

Dušan Jakomin navaja, da sta nekoč bili v središču zaselka dve hiši bratov Jakomin. Poleg, pa je bila še domačija Viktorja Gregoriča. Lazar, eden od  bratov Jakomin, si je leta 1933 sezidal hišo, prav ob cesti in danes njeno okolico krasijo mogočna cedrova drevesa. Na dvorišču je bila v kotu, na desni strani hiše, majhna stavba, ki je še danes ohranila prvotno podobo. V tej mali hišici je bila peč, v kateri je gospodinja pekla kruh za svojo družino.

Gospodinje pa niso ostajale doma. Veliko jih je hodilo v Trst, kjer so prodajale razne pridelke ali mleko iz domače kmetije. Znana mlekarica je bila tudi Jakominova žena, ki je bila po rodu iz bližnjih Pečkov in je nosila mleko v Trst vsak dan. Mnogokrat je pozimi pot tako poledenela, da ji je moral pomagati sin ali pa mož do glavne ceste, ki ni bila več tako strma.

Z izgradnjo novih hiš pa počasi tudi tukaj bledi spomin na nekdanje dni. Ko se po cesti, ki vodi skozi vas, spustimo do sredine zaselka, vidimo še lepo ohranjen, v zidu narejen vodnjak, ki ga ščiti kovinska ograja. Zaselek se konča nekoliko niže z osamljeno domačijo, ki je obdana z drevesi in njivami. Pot se nadaljuje vse do potoka, kjer se tudi dejansko končujejo Boškarji.

Po popisu iz leta 2002, ki pa je že zastarel, ker so se med tem že priselili novi prebivalci, je živelo v Boškarjih 89 ljudi. (vir: Potovanje po slovenski Istri Alberta Pucerja)