Brežinarji

Za solinsko dolino, ki se odpira proti Hrvaški, poteka cesta, ki nas pripelje najprej v Reparec in nadaljuje pot v Brežinarje, Tuniše in naprej v Kljune, ki so že čez mejo na hrvaški strani. Brežinarji so strnjen zaselek blizu Reparca, od koder se nam odpre lep pogled na istrske vale. V ozadju pa se razprostira buzeški kras.

Brežinarji ležijo na južni strani reparskega hribčka in so oddaljeni le nekaj metrov od Reparca. Od samega zaselka  se severno razteza področje, obdelano s trtami, ki se imenuje enostavno Nad Brežinarji. Med Reparcem in zaselkom je križišče, imenovano Poli kala, kjer je nekoč bil kal in so tako Brežinarji kot Reparci tja gnali napajat svojo živino. Vzhodno od zaselka, kjer poteka cesta za Tuniše, je področje imenovano V brežinah, ki meji na zanimivo peščeno področje Pesok. Pod Brežinarji oziroma na južni strani so se raztezale, zdaj zaraščene, senožeti Lanišča.

V  drobni vasici danes živi le gospa Dalka Zugan. Zaselek sestavljajo štiri hiše, ki so vse postavljene pod cesto. Nekdanji prebivalci so se večinoma imenovali Zugan in izvirajo iz iste družine. Pred skoraj dvesto leti sta se dva od številnih bratov Zugan odločila, da si zgradita svoji domačiji. Ob cesti je še hiša, kjer je prebivala družina Stepančič.

V prejšnjem stoletju so živeli v Brežinarjih prav zanimivi rodovi. Pri Stepančičih so imeli strica Vaneta, ki se ni oženil. Bil je veteran ruske fronte iz prve svetovne vojne in zato so ga imenovali tudi Rus. Še bolj je zanimiva zgodba njegovega prijatelja Matije Zugana, ki je bil ravno tako samskega stanu in je živel pri bratu Ivanu. Njuno prijateljstvo je bilo tako močno, da sta umrla na isti dan.

Zuganovi so verjetno prišli prvi v te kraje, čeprav se je spomin o prihodu popolnoma izgubil. V družini pa je živa zgodba o beneških prednikih Zugan, ki so poselili Istro. Zuganov potomec, Matija Zugan, je bil glava družine, čeprav je bil samski. Živel je pri bratu, ki si je ustvaril družino, a mu je prepuščal vse odgovornosti v zvezi z domačijo. Matija je bil namreč zelo pošten in bister človek. Po besedah gospe Dalke so se v družini spomnjali, da si je znal, čeprav brez opravljenih šol, izračunati vse posvetne in cerkvene praznike v letu. Pri Zuganovih je bilo devetnajst družinskih članov, saj so živeli skupaj kar trije rodovi. Tudi na drugih domačijah ni bilo veliko drugače. Vsako gospodinjstvo je štelo najmanj deset ljudi. Veliko mladih se je kljub skromnemu življenju znalo izvrstno zabavati. Ljudje so radi prepevali in v vsaki vasici prirejali plese. ‘klikni’ za povečavoPoleg tega je bilo živo tudi pripovedovanje pesmi.

Tudi tukaj so se ljudje v preteklosti ukvarjali skoraj izključno s kmetijstvom. Ker so bile družine velike, pa so se morali ukvarjati tudi s prodajo sena in drv ter izdelavo lesenih “kariol”, ki so jih prevažali z vozovi v obalna mesta, medtem ko so gospodinje prodajale jajca in zgodnjo zelenjavo v notranjo Istro od Buzeta vse do Buj. V povojnem času, ko se je zaprla pot do Trsta, pa so morali celo do Reke. Predvsem mladi fantje so hodili v Koper na “žornade” ali na mandrije v Trst. Kmetije so tukaj izpostavljene bolj ostremu podnebju, zato so včasih pridelovali vino skoraj izključno iz grozdja, ki je zraslo na pergolah ali baredih, ki so potekali vzdolž njive. Tako je bilo grozdje bolj zaščiteno pred neugodnimi vremenskimi vplivi. V Brežinarjih so gojili tudi zimski radič, ki so ga prodajali v Koper, Izolo in Piran.

Podobno kot v Reparcu tudi v Brežinarjih ni bilo vode, zato so v šestdesetih letih zgradili rezervoar, perišče in vodnjak tik nad cesto. Električna napeljava je bila speljana že leta 1954 z izdatnim prostovoljnim delom domačinov.

Po vojni so hudi časi razredčili tudi vrste Brežinarjev. Mnogi so odšli v Trst in od tam naprej v Avstralijo. Tisti pa, ki so ostali, so bili prisiljeni na selitev v večja mesta v bližini, kjer so bile šole in delovna mesta. Tako je danes ostala v zaselku samo gospa Zugan.