Cerej

Cerej je pravzaprav ime za pobočje hriba, na katerem so posute posamezne domačije in  ob vznožju katerega teče  manjši potok. Na vrhu istega pobočja se z novogradnjami širi vas Bonini, h kateri spadajo tudi vse domačije na tem hribu.

V kraju Cerej še stojita dve stoletni stari zgradbi. V neposredni bližini je tudi spomenik padlim borcem v NOB in nedaleč stran še eno spominsko obeležje, posvečeno času II. svetovne vojne. Vzdolž potoka, brez imena, ki izvira nekje v sv. Antonu in se izliva v Badaševico, rastejo mogočne vrbe. Prav tukaj, na ravnici pred topoli, so po pripovedovanju domačinov, pri  izravnavanju terena našli opeko bivše tovarne Rubbi.

Dolina je rodovitna, zato so se tu ljudje od vedno ukvarjali tudi s kmetijstvom in sadjarstvom. Sprehod ali kolesarjenje po teh krajih nas bo vodil med skrbno obdelanimi polji.

Zgodovino in usodo tega kraja je pisatelj Fulvio Tomizza opisal v svoji knjigi »Beneška dedinja«
»Na griču Cerè nad Bertoki je bila podeželska počitniška hiša z njivami koprske rodbine Carli. Koprski grof, ekonomist in filozof Gianrinaldo Carli-Rubbi, ki je po svoji  ženi Pavlini Rubbi podedoval veliko bogastvo, se je odločil, da bo na ta kraj preselil eno izmed Rubbijevih podjetij, ki se je ukvarjalo s predelavo volne. Volnarno je postavil ob rečici Fiumicino, ker je za potrebe proizvodnje potreboval vodo kot pogonsko silo in veliko količino olja, ki naj bi ga pridelovali domači kmetje iz oljk.

Volnarna se je imenovala Tovarna dedičev Rubbi iz Carlisburga. (Danes se ta kraj imenuje Žburga, ki leži na vrhu hriba nad Bonini). Tako je območje Cereja postalo neke vrste nemško-italijanska kneževina. Leta 1765 pa je prišlo do brodoloma te dejavnosti, h kateremu sta pripomogli tudi dve poplavi omenjene reke, ki je zaradi obilnega deževja prestopila bregove, uničila stroje in surovine ter s seboj odnesla mostove in dostopne poti. Od takrat so to reko preimenovali v Nora-Fola, danes pa rečejo domačini temu kraju Cerej – Fola.«

Prostorski okoliši 0281, 0282 in 0283.