Čežarji

Čežarji so razpotegnjena vas, ki se razteza ob slemenski cesti Koper – Sv. Anton. Skupaj s svojimi zaselki in Pobegi tvori krajevno skupnost Pobegi-Čežarji.

Čežarji se začenjajo takoj za pobeškim zadružnim domom z majhnim zaselkom Šimiči. Veliko novogradenj je zabrisalo nekdanje praznine med posameznimi zaselki tako, da je danes do placa že neprekinjeno naselje. Od tu se razvejajo tri ulice. Proti rižanski dolini vodi Pot Elvire Vatovec, ki se je rodila v Kozincih. Na drugi strani pa vaški vodnjak razmejuje Oljarsko pot, kjer je stala oljarna za časa Avstro-Ogrske in Kalistrovo ulico, ki vodi do izvira potoka. Naslednje križišče tvori Danijelova ulica, ki vodi do Katamaurove Kortine na eni strani nekoliko višje pa je še ulica Na izvir, ki vodi vse do meje z Dekansko krajevno skupnostjo, kjer je bil nekoč glavni čežaranski izvir vode. Nad hišami, ki stojijo ob ulici na izvir, je še en predel Čežarjev imenovan Pri Kovaču, saj je tam še po vojni delovala kovačija. Na sami meji s krajevno skupnostjo Sv. Anton pa leži še področje imenovano Žnidarji.

Flišni predeli hribovitega gričevja se polagoma dvigajo iz smeri Škocjanskega zatoka proti notranjosti Istre. Sam hrbet gričevja se na severni strani strmo spušča v Rižansko dolino, proti jugu pa nežno prehaja v dolino Badaševice. Zaradi južne lege in obilice rodovitne rjave prsti so tu urejene terasaste njive, vinogradi, oljčni nasadi in sadovnjaki. Na ploskem slemenu flišnega hrbta, ob mediteranski klimi in na izjemno bogati zemlji, je bilo ugodno za poselitev že v rimski antiki.

Nastanka vasi se točno ne da ugotoviti, saj jo koprski statut iz l. 1423 ne omenja. Ne omenjajo je niti krajepisci, kot novogradski škof G. F. Tommasini ali Prospero Petronio. Z gotovostjo pa je omenjena v znameniti Corografiji iz leta 1700 koprskega škofa P. Naldinija, ki navaja, da se vasica nahaja na levem bregu Rižane, v rodovitnem okolišu. Po mnenju G. A. Gravisija naj bi ime Čežarji izhajalo iz imena ugledne družine Cesare, ki je tu imela svoje posesti s koloni, po Aubarju pa naj bi se tu zadrževal sam legendarni Cezar …

Prebivalci Čežarjev so se zaradi izjemno dobrih podnebnih razmer usmerjali v intenzivno vrtnarsko-vinogradniško-sadjarsko poljedelstvo. Z zgodnjo pridelavo vrtnin in sadja so zalagali tržišča istrskih mest in Trsta. Danes pa v vasi prevladujejo majhni obrtniki, ki se s kmetijstvom večinoma ukvarjajo le ljubiteljsko. Pri kovaču deluje znamenita pekarna Kljun, na katero so krajani upravičeno ponosni. V Čežarjih pa deluje še cela paleta manjših obrtnikov in ostalih, ki se vozijo v službo v Koper.

V času nacionalnih napetosti so aktivno sodelovali pri ustanavljanju čitalnic, nabavno prodajnih zadrug kot so konsumna društva, ki so postala žarišče narodnega življenja. Na pobudo domačinov je tako leta 1905 v Čežarjih nastalo konzumno društvo, leta 1906 pa pevsko – bralno in godbeno društvo Volarič, ki je uspešno delovalo do prihoda fašizma. Živahna ljudskoprosvetna dejavnost je ljudi iz vasi zbliževala in povezovala.

Med leti 1941 in 1945 so se vaščani vključevali v NOB in prispevali velik delež k osvobajanju Istre. Na te čase spominjajo nekatere spominske table in imena nekaterih današnjih ulic. Še posebej velja omeniti  partizansko učiteljico in žrtev fašizma Elviro Vatovec, ki je živela v vasi in je poučevala v čežaranski šoli.

V Čežarjih se je leta 1891 rodil Karlo Valentič ki je bil svojevrsten človek, kmetovalec vinogradnik, obenem pa glasbenik samouk. Kot glasbenik samouk je opravil obsežno in bogato delo za razcvet in širjenje glasbene kulture na podeželju.

Čežarani danes tesno sodelujejo s Pobežani saj tvorijo skupno Krajevno skupnost. Nagel razvoj in veliko novogradenj pa daje slutiti da bogat utrip ne bo še tako zlepa zamrl v Čežarjih.

Leto 1869 1900 1931 1961 1971 1981 2002
Št. preb. 266 315 323 267 283 342 447

Prostorska okoliša 0311 in 0312.