Dolina

Še posebej slikovit zaselek, čeprav zelo majhen, je Dolina, ki leži nekoliko nižje pod Pučami. Cesta do Doline nas pripelje najprej skozi Puče in ko nato uzremo skrbno urejen vinograd, izberemo  prvo cestico levo. Cesta je vkleščena med podporni zid na levi in strmino na desni. Kot zanimivost je potrebno takoj omeniti, da se pod tem križiščem nahaja vodni izvir na Perilu.   Že  prve stare hiše nas dobesedno pogoltnejo in izročijo domišljiji, v kateri si z lahkoto predstavljamo bogato vaško življenje Dolincev pred mnogimi, davnimi leti.

Prva hiša se nam pokaže že takoj izza blagega ovinka, kjer se na koncu cestica še bolj zoži. Na tem mestu nas pričaka stara spokojna murva, katere liste draži poletni vetrič. Ko zapeljemo mimo zidov prve domačije, pridemo v središče zaselka.

Nekoč je bil zaselek veliko bolj na “prepihu”, saj je včasih skozenj prihajala stara cesta iz Planjav oziroma doline Dragonje. Ko stopimo mimo stare hišice brez oken in vrat, že stojimo pred zadnjo domačijo, ki jo krasita dva prekrasna baladurja. Že samo preko njiju lahko človek zazna, ne samo gradbeno sposobnost, temveč tudi dojame velik občutek za estetiko, ki jo je imel istrski človek. Hiše se danes prenavljajo in njihove nove podobe izrinjajo stari duh iz vasi.

Vsaka hiša ima kako zanimivo arhitekturno posebnost, ob kateri se je vredno ustaviti. Že prva hiša ima dvojno “korto”. Ko stopimo v prvo korto, nas preseneti v vogalu korito za zajetje deževnice, ki se je uporabljala za napajanje živine.  V drugi korti nas nepričakovano pozdravi stari baladur, ki nam  popolnoma vse pove o njegovem graditelju. Hiša, na katero se utrujeno naslanja baladur, ne more skriti želje nekdanjega gospodarja, da bi bil njegov dom čim trdnejši in bi obenem zbujal spoštovanje v svoji okolici. Nasproti sameva krušna peč Antona Pucerja, pri katerem so pekli kruh za delavce in tiste v zaselku, ki niso premogli lastne krušne peči. Namesto plačila so za mito puščali hlebček gospodarju.

Prebivalci Doline so razmeroma lepo živeli v teh krajih, predvsem, ker je zemlja zelo rodovitna. Življenje je bilo trdo, vendar se je dalo preživeti. Njive so bile urejene po terasah, ki jih je bilo mogoče obdelovati le na roko. Za večje površine so se uporabljali voli, med katerimi so bili pogosti beli istrski. Voda se je prinašala iz Ropače, Perila ali iz Breča. Za to delo pa so bili najbolj prikladni oslički. Pridelovalo se je od zgodnje zelenjave, krompirja, do češenj in koruze. Vina je bilo manj in se je pridelalo večinoma za lastno uporabo. Tako kot v Pučah, so tudi tukaj spravljali seno in ga prodajali na “Piazza dei foraggi” v Trstu. V obalna mesta pa se ni odnašalo le seno, ampak tudi vse, česar se je pridelalo dovolj za prodajo. Otroci so obiskovali šolo v Pučah in kasneje v Šmarjah.

Za  časa Ilirskih provinc so mimo zaselka korakale francoske čete. Iz tiste dobe še danes obstaja cesta, ki pelje skozenj. Prebivalci so bili že od nekdaj tesno povezani s Pučami. Skupno so praznovali posvetne in cerkvene praznike ter volili predstavnike v Koštabonski komuni.

Danes živi v zaselku le ena družina, ki se je vrnila iz Kopra pred dvajsetimi leti. Od osmih hiš, ki so se ponosno dvigale še pred petnajstimi leti, je danes ostalo le še pet številk. Prišli so novi lastniki, ki počasi prenavljajo in preurejajo hiše v svoje vikende,  medtem ko utrip zaselka zaenkrat krojijo psički sredi vasi.