Giriči

Manjši  zaselek Giriči se nahaja le lučaj  od križišča ceste iz Krkavč z makadamsko cesto, ki poteka vzdolž doline Dragonje.

Zaselek obsega le niz hiš nad cesto, ki stojijo v zavetju treh orehov. Na spodnji strani ceste je še Delukova kmetija.

Tudi ta majhen zaselek spada pod vas Krkavče. Vzhodno proti toku reke Dragonje ob zemlji imenovani Prapotišče naletmo kmalu na Abrame, ki so še zadnji krkavški zaselek, preden se začne zemlja stare pučarsko-koštabonske komunele.  V smeri proti morju oz. proti vasi Dragonja pa kaj kmalu naletimo na Solne. Nad Giriči se v breg razteza Kordača, višje pa obsežna zemlja imenovana Glavinska kortina, ki spada že pod zaselek Glavini. Zahodno pred Solnami leži še Ukovica s svojimi trtami in višje tudi oljkami. Proti reki Dragonji se širi rodovitna zemlja Senjak.

Zanimiva je zgodba o imenu zaselka. Nekoč je tukaj bila le kortina, saj je od Krkavč do njiv v vali precej daleč. Gospodar je imel veliko družino. Izstopala pa je njegova hči, ki so ji pravili, “da je lepa ku girica”.  Ker je ostala na svoji kortini tudi potem, ko se je omožila je tudi zaselku ostalo ime Giriči po njej.

Blizu zaselka je le nekaj sto metrov čez strugo Dragonje star mlin.  Imenovali so ga tudi Dopijev mlin. Gospodar je prihajal iz Merišča na hrvaški strani. Ko obratovanje ni bilo več rentabilno, se je okrog leta 1960 z družino odselil nazaj v svojo vas.

Nekoliko višje po toku reke Dragonje sta bila nekoč še dva mlina, Činkičev, katerega gospodar je bil ravno tako iz Merišča in Blažčev, čigar gospodar je bil iz Krkavč.Danes od teh dveh mlinov ni več ostalo veliko.

Nekoč so tukaj živele tri družine Grbac. Pred nekaj manj kot sto leti pa se je v Giriče priselila še družina Deluk iz vasi Krkavče. Svojo domačijo si je zgradila na spodnji strani ceste.

Ljudje so se tukaj od vedno ukvarjali s kmetijstvom. Še do osemdesetih let prejšnjega stoletja je v hlevu mukalo 16 glav živine.

Danes družina Grbac še vedno obdeluje svojo zemljo tako, kot so jo predniki. Še zlasti je zanimivo, da se uporabljajo ob kmečkih opravilih še vedno stari stroji, kot je mlatilnica za žito iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Po dvorišču pa se kot nekoč sprehaja različna “perutnina”. Gospa Grbac ima posebno veselje z rožami na svojem dvorišču, za katere zgledno skrbi, v zameno pa dajejo domačiji poseben pečat.

Električna napeljava je prišla v zaselek šele leta 1961 in vsaj delno ublažila težave z vodo. Niti danes še ni vodovodne napeljave, vendar se domačini vseeno znajdejo z bližnjimi izviri.