Jurinčiči

Sleme med Borštom in Laborjem brazdajo žlebovi hudournikov in manjših potokov, ki iščejo svojo pot do Dragonje.  Med dvema takima žlebovoma najdemo vasico, pogreznjeno v bujno naravo, ki jo uradno imenujejo Jurinčiči. Domačini in sosedje iz okoliških vasi pa ji pravijo Hrpelci. Tako navajajo tudi nekateri starejši viri. Do vasice pridemo po poti, ki se odcepi od ceste za Labor in nadaljuje mimo Baratalov. Ko pridemo do vodnega zajetja  Konfin, pa moramo pot nadaljevati peš navzdol mimo lovske koče do začetka vasi.

Majhen zaselek premore dve stanovanjski hiši in še nekaj napol podrtih stavb. V zaselku danes ni ne električne energije ne vodovoda, bujen gozd pa varuje redke prebivalce iz vseh strani.  Vasica se lahko ponaša z burno in bogato zgodovino iz časov druge svetovne vojne. Po vojni je napredek prihajal prepočasi in tako tudi elektrifikacija leta 57 ni zaustavila izseljevanja.  V vasi so živele družine Kocjančič, Jerman in Jurinčič s sedem do deset otroki. Vse je bilo treba preskrbeti, a oddaljenost od centrov in kmetovanje v novih časih tega nista več omogočala. Tudi prej je bilo življenje težko, saj so morale gospodinje peš s plenjerji na glavah, hoditi v oddaljena mesta, kjer so prodajale svoje pridelke in kupovale nujne potrebščine za domov, a se je kljub vsemu dalo preživeti. Mladi so videli nove možnosti le še v mestih in v tujini zato so odšli.

Zadnji prebivalec Hrpelcev se je odselil leta 1970. Kmalu zatem se je porušil še drog z električno napeljavo, ki ga ni nihče več popravil. Vasica še vedno kaže svoje arhitekturne značilnosti, kljub večletnemu propadanju. Zanimivo je, da na nobeni hiši ne najdemo istrskega baladurja, kot da vasica ne bi bila v Istri. A istrska duša vasi se vseeno kaže v obzidanih ognjiščih in slikovitih dimnikih, ki še vedno kljubujejo času.

V vasi živi le družina Sharan, ki se je sem priselila leta 2003. Zraven so še sosedi iz Avstrije, ki so odkupili hišo, v kateri občasno iščejo mir in popoln stik z naravo. Še do pred nekaj leti je stala hiša, ki je med vojno začasno gostila komando mesta Koper. Na njenih zidovih je stala tudi spominska plošča, ki se je izgubila, ko se je hiša podrla. G. Sharan jo je našel in shranil doma. V načrtu pa ima, da bi nekoč uredil spominsko sobo komande mesta Koper na mestu, kjer je stala stara hiša.

Današnji gospodar v Hrpelcih Dino Sharan, se je začel zanimati za zemljo v teh krajih že pred dvajsetimi leti, vendar se mu je želja uresničila šele pred kratkim. Po smrti matere, ki je bila rojena v Hrpelcih, je podedoval materino hišo. Odločil se je, da bo prodal svoje stanovanje v Piranu, kjer je do tedaj živel s svojo ženo Mirelo Grižonič Sharan in da bo na novo zaživel z družino v tej vasici. Sedaj stanujeta v okusno obnovljeni hiši št. 46 s hčerko, ki zaradi oddaljenosti šole, opravlja peti razred devetletke kar doma. Večino hrane si pridelajo sami na vrtu za hišo, kjer so si uredili tudi puč z vodo, del vrta pa so namenili umetelno raščenemu malemu gozdiču, ki ga na koncu omejuje hudourniški žleb.

Za vasjo poteka, zdaj komaj prehodna a včasih glavna, pot med Laborjem in Hrpelci, ki pelje skozi vinograde Vinakoper. Ob tej poti najdemo še korita, ki so bila včasih vaščanom najbližji vir vode za lastne potrebe in za živino. Žal je danes presahnil izvir, ki se je stekal v ta korita.

V letu 2005 naj bi prišla v zaselek električna napeljava, ki bo vdahnila novo življenjsko moč celotnemu zaselku in še posebej družini Sharan. Slikovita in zanimiva vasica hrepeni po oživitvi, saj se domačini in njihovi potomci hočejo vrniti. Čakajo le, da se nazaj vzpostavijio minimalni pogoji za življenje.