Kaverljag

Kaverljag in bližnji Grintovec sta bila nekoč zaselka z enim imenom in sicer Kaverljag oziroma Cauriago, kot je bilo zapisano že leta 1582. Tu se namreč v 2. polovici 16. stoletja omenja cerkev sv. Ivana. Konec 17. stoletja koprski škof Paolo Naldini omenja cerkev sv. Ivana in Pavla. Iz njegovega zapisa izvemo, da je bilo območje poraščeno z gozdom in oljkami. Giannandrea Gravisi je leta 1922 v knjigi ‘Nomi locali del comune di Paugnano’ (imena krajev občine Pomjan) za ta kraj zapisal ime ‘Cauriago, villa sotto Mont’ – Kaverljag, vas pod Šmarjami.

Čeprav je Kaverljag (po mnenju tu živečih) nastal pred Grintovcem, spada danes uradno pod Grintovec. To pa ni (in ni bilo nikoli) po želji domačinov, zato so nedavno podali s podpisi utemeljeno pobudo, s katero želijo pridobiti nazaj svoje staro uradno ime.

Kaverljag se namreč počasi a vstrajno oživlja; v zaselek se naseljujejo nove mlade sile ali pa se vanj vračajo starejši, ki so svojo rodno vas iz različnih vzrokov zapustili.

Eden slednjih je gotovo Niko Gorela, čigar družina se je v Kaverljag doselila v začetku prejšnjega stoletja (leta 1913). Tedaj sta namreč njegov nono (z bratom) od tukajšnega posestnika kupila kmetijo ter si tu ustvarila novo življenje. Tedanji lastnik (Kristanič) je bil znan daleč naokoli, saj je tu naredil (tudi z miniranjem skalnatih predelov) številna nova polja in sadovnjake. Prvi je v te kraje pripeljal tudi ‘kakije’, ki so bili do tedaj poznani le ob obmorskih krajih – za tukajšne prebivalce pa so bili s svojim značilnim trpko-sladkim okusom in zlatim videzom, pravo malo čudo.

Pri Goreli so svoje dni imeli tudi veliko krušno peč, v kateri so lahko hkrati spekli 23 hlebcev.

Nedaleč stran je bila štirna, v kateri so hladili mleko. Štirna je bila kvadratne oblike, v notranjosti je imela kamnit podest, na katerega so postavljali posode z mlekom. Voda je bila tu tako hladna in dobra, da so ponjo hodili tudi iz Šmarij.

Prebivalci Kaverljaga so bili znani pridelovalci graha. Sejali so ga vedno pred Božičem, ter ga tako, kot prvega, ponudili tržnicam priobalnih mest.

Sredi polja, od koder je lep pogled na visoko Padno, stoji osamljena cipresa. Prav tam so vaščani odkrili, arheologi pa raziskali staro rimsko latifundijo. Eksponati te najdbe so danes shranjeni v  muzeju. Od rimskega prebivališča je žal ostalo le del kamnitega zidovja.

V neposredni bližini Kaverljaga so vidni tudi zadnji ostanki ruševin cerkvice sv. Ivana, ki na svoj način dokazujejo prvenstvo starega-prvega zaselka (Kaverljag) pred drugim (Grintovec), nekoč enako imenovanim. Sv. Ivan je sicer danes zaščitnik vasi Grintovec.

Čeprav so bili prebivalci Kaverljaga v večini poljedelci, ki so se preživljali s svojimi polji, oljčniki in vinogradi, so bili med njimi tudi taki, ki so svoj vsakdanji kruh služili v tovarnah bližnjih obalnih mest. Ker nekoč ni bilo prevoznih sredstev, so pot na delo in nazaj opravili kar peš. Ana Bandelj in Minka Župančič s Kaverljaga sta tako desetletja vstajali sredi noči, da sta bili ob 6 uri na svojem delovnem mestu v tovarni ribjih konzerv v Izoli. Ta drobec iz nekdanjega življenja bi morda lahko bil tudi v razmislek vsem nam, motoriziranim sodobnikom…

V Kaverljagu živi tudi kultura in umetnost. ‘Delavnica Kaverljag’ poteka neprekinjeno že od leta 1998. To je umetniško – ekološko – izobraževalni projekt, ki se ukvarja s poljudnoznanstveno ilustracijo, fotografijo, slikarstvom in oblikovanjem.

Priimki v Kaverljagu so Župančič, Cerkvenik, Sergaš, Bandel, Morgan. V zaselku živi danes 30 ljudi.

Tik pod Kaverljagom je (ob glavni cesti) zaselek Bandel. Tu živijo tri družine. Svoje dni so okoličani kraj poimenovali ‘Londra’, saj je bil center tukajšnega družabnega življenja – kraj srečevanj za staro in mlado, kraj vzpostavljanja začasnih ali trajnih zvez, obogaten z domačo glasbo in prešernimi ljudskimi rajanji…