Kolombar

Ko se spuščamo iz visokega Tinjana navzdol proti Škofijam, nas cestni smerokaz usmeri levo; najprej v Slatine in nato v Kolombar.

Vas je po vsej verjetnosti dobila ime po italijanski besedi »colomba« (golob). Očitno so v Kolombanr nekoč gojili golobe, saj o tem nazorno pričajo line, ki so še ohranjene pod strehami nekaterih starih hiš.

Ob vstopu v Kolombar stoji (kot buden stražar) dvometrski kamen, ki pa najbrž nima drugega pomena, kot to, da je bil izkopan na tem kraju. Še pred njim je postavljeno pokopališko znamenje, takoj za njima pa nas na balkonu lepe nove hiše že pozdravi mlad in precej glasen nemški ovčar. Le nekaj metrov nižje mu delata koncertno družbo še dva lepa štirinožca. Nato se cesta spusti navzdol v stari del naselja, kjer stojijo stare kmečke hiše. Mnoge med njimi so že ruševine, ki tu in tam celo ogrožajo sosednje zgradbe, v katerih živijo tako domačini kot priseljeni. Na najnižjem delu vasi pa so zrasle že novogradnje.

Včasih je bilo v Kolombaru 9 kmetij, danes pa se tudi tu nihče več ne ukvarja s kmetijstvom. Le-to pač ni dovolj donosno za sodobno življenje. V vasi imajo še ohranjene stare šterne, iz katerih jemljejo vodo predvsem za zalivanje vrtov. V Kolombaru je namreč že mnogo let napeljan vodovod. Kolombar pa premore seveda tudi vaški kal, v katerem so kmetje nekoč napajali živino. Skoraj vse Kolombarske njive so pod vasjo, kjer je tudi nekaj trt in še čisto mladi nasad oljk. Nad njivami se ponosno vzpenja Goli hrib. Na njem stoji v borovem gaju zeleno pobarvana lovska koča. Od tu se tudi lepo vidi konica tinjanskega zvonika in ‘njemu prilegajoča’ radijska antena.

V najstarejšem delu Kolombara živi v skromni in s cvetjem okrašeni hiši najstarejša vaščanka Jožefa Cupin, ki se takole razgovori:

“…Moja mama je rojena v Kolombarju in se je poročila na Tinjan, kjer sem se jaz rodila. Ko sem bila stara 23 let pa sem se poročila v Kolombar. V vasi smo štirje s priimkom Cupin in vsi smo v sorodu. Včasih smo trdo delali, vendar je bilo lepo. Jaz bi takoj zamenjala ta leta za tista takrat. Pridite, nekaj vam bom pokazala… V tej podrtiji, iz katere raste figa, je bila nekoč krušna peč, v kateri je nona od moje mame pekla kruh, namenjen v Trst. Pa ne samo kruh, tudi mleko so nosile žene s Kolombarja v Trst, v kanglah z osli ali pa na glavi.

To sem delala tudi jaz. Vstajala sem ob 4 zjutraj in bila po dveh urah hoje v Žavlah, nato sem pri Sveti Ani šla na tramvaj, ki me je pripeljal v mesto na ‘Veliki plac’, kjer sem tržaškim branjevkam prodala, kar sem prinesla v plenerju. Le te so bile vedno domačinke in nikoli iz naših krajev. Okrog leta 1950, ko so zgradili mlekarno v Dekanih, pa sem nosila mleko tja. Ja, tako je bilo…”

Prostorski okoliši od 0254 do 0258.