Krištije

Krištije so zaselek tesno vezan na Pregaro. Leži zahodno od Pregare, takoj nad izvirom Ščurek. Severno ležijo Buželi, s katerimi si delijo majhen hribček. Zahodno od zaselka proti vali potočka Rojevica je ozemlje, imenovano Cerišče, kjer prebivalci Krištij pridobivajo svežo zelenjavo.

Strnjena vasica leži na skrajnem jugovzhodnem robu hribčka. Krištije so nekoč obdajali sadovnjaki, nekoliko niže pa vinogradi in njive. Ko pridemo v vas, nas spremlja po cesti drevored murv in orehov. Drevored nas vodi v center vasi oziroma do Štuletove domačije. Od tod vodi pot pod voltom in nadaljuje mimo Jakčevih po vzhodni strani, nazaj proti Buželom. Tukaj se bohoti novejša hiša, ki se lepo vključuje v okolje. Strnjena vasica ima malo domačij, vendar vse kažejo na veliko skrbnost in podjetnost gospodarjev. V Krištijah sta samo dva priimka in sicer Jakac in Štule.

V vasi je nekoliko manj vode kot v Buželih, zato so se morali prebivalci Krištij oskrbovati s pitno vodo iz izvira Ščurek pod vasjo. Nekatere domačije pa imajo tudi svoje cisterne, kamor zbirajo kapnico.

V vasici sta delovala kovač in mizar. Poleg njiju pa je vidno, da so bili na vasi bogati kmetje. Domačini še pomnijo Antona Štule, ki je najbolj zaslužen tako za izgradnjo župnišča kot tudi cerkve v Pregari. Tudi sicer so prebivalci od nekdaj tesno povezani s Pregaro. Z njimi so od vedno aktivno soustvarjali življenje v teh krajih.Tako je v vasi še vedno živ spomin na nekdanjega pregarskega dušnega pastirja, za katerega je veljalo, da je imel posebno moč. Poleg tega, da je bil prvi stalni kaplan, je Andrija Šćitar pomagal tukajšnjim prebivalcem na različne načine. Med drugim jim je zagotovil, da ko bo on prisoten v vasi, ne bo nikoli prišla toča nad te kraje. Dejansko toče ni bilo, vse dokler ni bil klican v Trst in se je moral oddaljiti od fare. Še isti dan je iz severa prihrumela toča in uničila dobršen del pridelka …

Kot Buželi so tudi Krištije zelo na udaru vremenskim vplivom. Vsem domačinom se je globoko vtisnil v spomin močan orkan, ki je dobesedno pokosil večstoletna drevesa na jugovzhodni strani zaselka. Sreča v nesreči tistega dne pa je bil nastali prostor za lepo novo hišo.

Včasih so ti kraji sloveli po ovčjereji in pridelovanju oljk. Ovčjereja je zamrla že koncem 19. stoletja, oljkarstva pa je bilo konec v veliki pozebi 1929, ko je zmrznila velika večina oljk. To je zelo zaznamovalo tukajšnje ljudi, ki so si opomogli šele takrat, ko so začeli bolj intenzivno obdelovati vinograde. Prej so največkrat gojili trto v pergolah in v baredih, ki so potekali vzdolž njive. Kasneje so ljudje začeli gojiti tudi prašiče, ki so jih prodajali po sejmih od Buzeta do Buj. Med drugo svetovno vojno so tudi Krištije doživele skorajšnje uničenje. Med enim od številnih “raštrelamentov” – racij, je neka nemška enota prespala po hišah v Krištijah. V Jakčevi štali je po nesreči oziroma zaradi malomarnosti zagorelo. K sreči so prebivalci, ki so se z živino skrili v bližnji gozd, uspeli vrniti pravočasno, da so uspeli zajeziti požar. Kljub temu je Jakčeva štala pogorela. Danes  je na tem mestu nova štala.

Električna napeljava je prišla leta 1954, v tistem času pa je bilo urejeno vodno zajetje z napajališčem za živali na izviru Ščurek.

Nekoč je živelo tukaj čez trideset ljudi, danes pa jih je samo še štirinajst.