Krmci

Po hrbtišču marežganskega hriba so razloženi zaselki, ki sestavljajo Marezige. Od teh se  Krmci nahajajo na sredi poti od začetka Marezig do centra. Južno od Krmcev se pobočje blago spušča do Plahutov in Bečancev. Severno in vzhodno pa ležijo  Lučani in Kranjčiči. Čez cesto se severno pobočje strmo spušča v žleb potoka Morigla.

Krmci so dobili ime po priimku, ki je tukaj najbolj razširjen. Še pod Avstro-Ogrsko Monarhijo so tudi uradno šteli pod Krmce zaselka Plahute in Bečance. V tistih časih je sicer skromno življenje potekalo mirno in v skladu z letnimi časi. Večinoma so se tukajšnji ljudje ukvarjali s kmetijstvom v sosednjih zaselkih pa so bili tudi kovači in krojači. Za časa Italije je v Krmcih živel zidar Nanič, ki se ga domačini še spomnijo. Sicer pa so nekatere gospodinje zbirale mleko iz okolice in ga nosile prodajati v Trst. Zgodaj zjutraj so ga natovarjale na svoje muše, s katerimi so ga prepeljale do Kopra. Tam so ga natovorile na ladjico – “Vaporetto”, ki jih je pripeljala do Trsta. Ko je primanjkovalo denarja, so ljudje hodili tudi na “žrnade” k večjim posestnikom, ali v Trst, kjer so delali tudi več dni na mandrijah.

Domačini vedo povedati, da so včasih tukaj gojili več sort grozdja kot danes, ko dobimo sicer vrhunska refošk in malvazijo. Tako so včasih gojili bontempo, mali črn, pagadebiti, kolono, ciparo, rošaro, pinelo in cibibo, ki je namizno grozdje. Pagadebiti je bila sorta, ki je dobro obrodila in so navadno z izkupičkom prodanega lahko plačevali davke.

Na četrtega novembra so imeli v Marezigah semenj. Med vojnama so tja prihajali Furlani z mladimi prašički, ki so jih domačini kupovali.

Poleg priimka Krmac so v zaselku bili prisotni še Plahuti in Štoki. Danes je bera priimkov večja, saj najdemo še Sabadine, Kozloviče, Babiče, Bordone …

Krmci so sestavljeni le iz peščice hiš. Starejše so bile vse obrnjene s pročeljem na jug, da so kar najboljše lovile zimske sončne žarke. Poleg tega pa so bile obdane z vrtovi. Na svojih dvoriščih je bila vedno mala šternica, ki je bila opremljena z vedrom “na peranko”.

Z novimi priseljenci, so nekatere morale narediti prostor, da so v zaselku zrasle  nekatere nove hiše. Zanimiv je pogled na dimnike v zaselku, od katerih si niti dva nista podobna.

Po starem istrskem običaju je imela vsaka domačija svoje ime ali nadimek. V Krmcih, kjer so bile prvotno le štiri domačije, so se imenovale Pr’ Bepoti (po gospodarju), Rošini, Nanci in Venci.