Marsiči

Maršiči se nahajajo na jugovzhodnem koncu Slovenske Istre. Za njimi so samo še Mlini – in potem je meja. Tik nad Maršiči je na cesti Kubed-Buzet državni mejni prehod Sočerga.

Zaselek je postavljen ob vznožje flišnega pobočja, ob rob doline z manjšo reko Reko. Maršiči štejejo le nekaj hiš –  domačij, med katerimi so nekatere še vedno pokrite s kamnitimi strešniki. Žal je bilo v preteklosti nekaj bivališč porušenih. Po pripovedovanju vaščana so le-te imele na svojih kamnitih portalih vklesane zelo stare letnice. Čeprav so Maršiči odročen kraj, vanj vseeno dotekajo vsakodnevne informacije iz sveta. Če ne gre drugače, pa preko satelitskih anten.

V Maršičih je živela Tončka Gregorič (Tonca). Bila je znana pripovedovalka istrskih ljudskih zgodb. Pisatelj Marjan Tomšič je po njenem živem pripovedovanju ovekovečil te lepe zgodbe v knjigi ‘Noč je moja, dan je tvoj’.

Poglejmo si eno izmed njih:

DVA BREKIĆA

To se je dogodilo kasno zvečer, kadar se je Marija Ugrin vračala iz malena.

Hodila je vre eno uro, kadar zagleda dva bela brekića, ki so imeli okoli vrata zvončiće ku ovčice. Vsak na eni strani so tekli poli nje vaje do Pisarov, kamor je Marija Ugrin bivala. Tam so zginili, naenbot jih ni bilo več. Ona jih je samo gledala, kadar so zginili, in je ostala brez glasa.

Ti brekići so bili njeni otročići: hčerkica, ki je umrla, kadar je imela eno leto, in sinčić, ki je izdihnil, kadar je imel tri leta.

Viš, ta dva so bili uni brekići sez zvončići okuli vrata in so prišli mater obić.

Iz Maršičev vodi slikovita cesta do zadnje vasi – Mlini.

Leto 1869 1900 1931 1961 1971 1981 1991
Št. preb. 31 31 30 22 16 8 7

Prostorski okoliš 0223.