Močunigi

V zaselek Močunige pridemo po cesti, ki nas vodi mimo Hrvojev v Kučibreg in naprej na Hrvaško. Danes moramo najprej prestopiti državno mejo, ter se po nekaj sto metrih po stranski cesti vrniti v Slovenijo – v Močunige.

Od najbližje vasi Hrvoji so Močunigi oddaljeni približno dva kilometra. Mimo zaselka teče manjši potok z imenom Valica, ki se kmalu izlije v nekoliko večjo Malinsko. Na južni strani Močunigov se dviga hrib Sovinjak, ki je v zadnjem času povsem porasel z gozdom. Starejši okoliški prebivalci pravijo, da v teh krajih ni bilo nikoli toliko gozda kot danes.

Čas je tudi v tem delu Istre počasi prerasel polja in senožete. Ko je zaselek še živel, so se njegovi številni prebivalci ukvarjali s kmetijstvom in gozdarstvom, pa tudi z drugimi dejavnostmi, ki so vezani na podeželjsko življenje.

Zadnji prebivalci Močunigov so bili Bembiči. Imeli so mlatilnico v kateri so mlatili žito za mnoge kmetije v okolici. Na posesvu je živelo takrat devet ljudi. Imeli so tudi hlapca. Ivan bembič z ženo in štirimi otroci so bili zadnji potomci nekoč velike rodbine. V Italijo so se preselili leta 1971. Takrat so se Močunigi izpraznili.

Na osrednjem dvorišču v Močunigih danes sameva velik vodnjak (šterna), ki je svoje dni oskrboval to veliko posestvo z vedno svežo vodo. Tako kot v mnogih istrskih zaselkih seveda tudi v Močunigih ni manjkal puč.

Leto 1869 1900 1931 1961 1971 1981 1991
Št. preb. 15 18 16 40 5 4 0

Prostorski okoliš 0298.