Paderna

Tam kjer se hitra tropasovna cesta, ki pelje iz Kopra v notranjost Istre, prične v širokih serpentinah vzpenjati proti Šmarjam, se nam izza prvega ostrejšega ovinka (za hip) prikaže Paderna.

Skozi vasico je sicer že vodila stara podeželska cesta, ki je stoletja povezovala koprščino z zaledjem. Z izgradnjo sodobne hitre ceste pa glavni prometni tok samo obide Paderno, še več, vasica je ostala skrita popotniškim očem. Celo odcep-vhod vanjo je zaradi velikih hitrosti komaj opazen.

Vas je svoje dni gravitirala na Šmarje, kjer so imeli pošto, župnjišče pa je bilo v Gažonu. Danes spada Paderna pod Šalaro. Prav pri Paderni je pred drugo svetovno vojno potekala tudi jezikovna meja med italijanščino in slovenščino.

V prvi polovici prejšnjega stoletja in še dlje v zgodovino je bila Paderna precej preprosta in odročna vasica, kjer so se ljudje bavili izključno s kmetjistvom. Pridelke so z osliči ali konji vozili v bližnji Koper ali Trst. Skoraj vsi v vasi so se v tistih časih pisali Debernardi, vsaka hiša pa je imela svoj nadimek (Picelin, Loparci…) Takrat je bilo v vasi 35 hišnih številk. V bližini vasi je še nekaj hiš, ki so sicer spadale pod Šalaro, vendar so tamkajšni ljudje vedno živeli s Paderno. Od tu so družine (s svojimi nadimki): Auber – Zajc, Lukač – Lulo, Babič – Biscia.

Po letu 1952-53 se je vas (tako kot drugod v Istri) postopoma izpraznila, saj so njeni prebivalci pričeli odhajati v Trst ali še dlje, upajoč na boljše življenje. V izpraznjene hiše pa so se začeli naseljevati prebivalci predvsem iz drugih Jugoslovanskih republik. Med prvimi novimi priimki v vasi je bil priimek družine Muhremović, ki je prišla v Paderno okoli leta 1956-57. Sledili so drugi, tako, da je danes Paderna naseljena skoraj izključno z neavtohtonimi prebivalci. Vitalnost novih ljudi je sčasoma spremenila Paderno v človeku prijazno in lepo naselje. Mnogo starih (tudi že razpadajočih) hiš je bilo obnovljenih ali pa se še obnavljajo. Prav na sredi vasi pa je ‘po čudežu’ ostal (morda poslednji) arhitekturni spomin na nekdanjo Paderno.

Elektrika je prišla v vas leta 1964, vodovod pa kasneje z izgradnjo nove ceste. Do takrat so morali prebivalci hodili po vodo v globel pod vasjo, kjer je bil skupni vaški vodnjak – Žleb po imenu. Zgrajen je bil že leta 1928 ob istoimenskem potoku, ki izvira izpod ‘Kužere’ (Križišče za Šmarje in druge vasi).

Ob glavni cesti nad Paderno je gostilna, kjer se domačini in turisti namenjeni v Istro ali iz nje radi ustavljajo ter ozirajo navzdol proti Škocjanskemu zalivu.

Stare črno-bele fotografije je k spletni strani Paderne prispevala Egle Leban z učenci.