Pribci

Pribci so majhen zaselek na vzhodni strani pučarskega pomola, ki enako kot koštabonski, gleda pravokotno na dolino reke Dragonje. Pravzaprav ležijo ob stari pozabljeni vojaški cesti iz napoleonove dobe. Danes so le zaselek Puč in se smatrajo kot sestavni del vasi. Ime izvira po priimku, ki je dokaj pogost v naših krajih, izviral pa naj bi prav od tukaj.

Čeprav je zaselek majhen, se ob njem velja ustaviti. Če prihajamo v zaselek iz strani vodnega zajetja “Ob perili” pod Pučami, moramo najprej mimo zaselka Dolina, nakar se povzpemo po majhnem klančku do Pribcev. Tu sta varovali vhod v vas dve stari večstoletni murvi, a je žal danes ostala le ena. Nekoč so tukaj gojili “galete” kokone sviloprejke, ki so jih prodajali v obalna mesta, kjer so bile tkalnice. Takrat je bilo kar 17 mogočnih murv, ki so rastle ob cesti.

Zaselek tvorita dva terasasto postavljena niza hiš, ki tvorita edino ulico. Ta iz ceste ponuja zanimiv pogled na središče vasi. Še sedaj, ko se skoraj nihče več ne ukvarja izključno s kmetijstvom, se lahko občuti pravo istrsko ruralno vasico. Ko je bila v vasi še živina, je proti koncu vasi kraljeval velik puč. Živina je namreč teptala dno kala – puča in tako onemogočila odtekanje vode. Danes pa ta prostor služi predvsem za parkirišče. Ob bivšem kalu ponosno stoji visoka cipresa, ki je prava značilnost Pribcev in se ravno zaradi nje zaselek opazi že od daleč.

Stara cesta, ki gre tod mimo, naj bi izvirala še iz napoleonovih časov in pelje med oljčniki ter vrtovi mimo najvišjega predela pučarskega Hriba in se nato združi z glavno cesto za Puče.

Danes je v zaselku pet gospodinjstev. Toliko jih je bilo tudi včasih, vendar so danes vse drugi ljudje, razen bivšega sodarja in mizarja Ivana Pribca in njegove soproge, ki sta še prava domačina. Nekoč je živelo tukaj pet družin z istim priimkom Pribac. Zato so si nadeli nadimke. Tako sta bili dve družini Pribac – Kočiči na koncu ulice, v sredini dve družini Pribac in na začetku  Pribci – Korači. Vsi so bili kmetje in so tudi tukaj soupravljali s Koštabonsko komunelo. Ker je bilo veliko otrok in zemlje premalo da bi vse nahranili, so se ukvarjali tudi z drugimi dejavnostmi. Najpomembnejša je bila, kot že rečeno, gojenje sviloprejk. Vendar, ko je ta aktivnost zamrla, so se morali ljudje bolj posvečati preprodaji blaga iz hrvaške Istre v Trst in obratno. O teh časih pripoveduje tudi kratka zgodbica o prebrisanem Pribcu.

Voda je bila od vedno velika dobrina. Poleti so morali ponjo z osliči vse do Dragonje. Sicer pa so med sušnimi obdobji zadostovali domači vodnjaki, s katerimi so bile opremljene vse hiše.

Danes, ko so dostopne vse dobrine modernega časa, kot so pitna voda, elektrika in telefon, so se mlade družine začele odločati tudi za takšne zaselke, kot so Pribci. Družina Pribac se je pred kratkim priselila iz Puč v prvo hišo ob cesti. Pred hišo krasijo vrt stari predmeti, ki so bili včasih neobhodni spremljevalci tukajšnjih kmetij. Preuredili so tudi edino krušno peč v zaselku, ki je nekoč pekla kruh za cel zaselek, saj je lahko pekla kar trideset hlebcev naenkrat. Zdaj imajo mladi Pribčevi v tej stavbi prostor za druženje s prijatelji.

Spodbudno je, da je tudi v tako majhnem zaselku življenje, ki se obnavlja in da tudi moderni človek začenja ponovno ceniti naravno okolje, ki ga je v Pribcih še v izobilju.