Pršuti

Na vznožju hriba Sv. Duh (255 m), na katerem se nahajajo zaselki Špehi, Sikuri in Kozloviči iz Piranske občine, sta še zadnja krkavška zaselka, ki sta hkrati tudi zadnja zaselka v Koprski občini.

Ob makadamski cesti, ki poteka po dolini reke Dragonje spodaj, le streljaj od ceste, leži Mačkujek, više pa Pršuti.

Pršute deli s piranskimi zaselki le “bošk” – gozd Letišče. Zahodno od zaselka je gozd imenovan “v Doplicah”, ki sega v ozemlje piranske občine vse do žleba potoka Škrbanice. Vzhodno se v pobočje hriba močno zajeda žleb potoka Pošturka in tako deli Pršute od Kortine, nekoč samostojne krkavške kmetije. Tukaj so se nekoč sončile štiri hiše majhnega zaselka, prebivalcem pa se je ponujal pogled po celem spodnjem toku Dragonje.

Tukajšnje življenje je bilo skromno. V Pršutih so se vsi ukvarjali s kmetijstvom. Včasih pa so se družinske finance morale zaokrožiti z “žrnadami”. Mleko se je največkrat porabilo doma. Sicer pa se je nosilo v Špehe k mlekarici Kecki po imenu, ki je nosila mleko v Piran.

Ljudje so zapuščali zaselek predvsem zato, ker je bil preveč oddaljen od prve avtobusne postaje, čas pa je spremenil okolico zaselka. Grmovje je vedno bolj prodiralo do zaselka, le stari orehi in smokve so ostali isti.

Prebivalci Pršutov so bili vsi iz rodovine Kerin. Po nekaterih podatkih naj bi izvirali iz Dolenjskega. Na začetku prejšnjega stoletja sta tukaj živela dva brata. Eden je imel samo enega sina, drugi pa kar pet, a  se jih je sčasoma vseh pet odselilo iz rodnega zaselka. Dva sta šla v krkavško vas, eden je odšel v San Remo v Italiji, eden je odšel “na robo” v Drago. Zadnji pa se je preselil v spodnji zaselek Mačkujek.

Od nekdanjih štirih hiš sta danes v zaselku le dve obnovljeni hiši. V eni prebiva mladi par, ki se je sem preselil. Druga pa je postala vikend.

Elektrika je bila napeljana že kmalu po drugi svetovni vojni. Kljub temu je velika oddaljenost od centrov pospeševala odseljevanje. Danes se na ta lepi košček Krkavč počasi vrača življenje.