Slatine

Visoko na grebenu Tinjanskega hriba, kjer  glavna cesta  zapusti zadnjo hišo na Škofijah, se pot odcepi desno proti majhnemu zaselku – Slatine.

Domači priimki, ki so prevladovali v Slatinah, so bili Cupin, Rojc in Štramar. V novejših časih pa se je v Slatine preselilo tudi mnogo ljudi iz drugih krajev.

Zaselek šteje le osem hiš s sedmimi družinami. Kraj je dobil ime po naravnih izvirih vode, ki se tu v velikih količinah zadržuje pod površino. Očitno je bil (in je še) okus te vode tako dober, da so naselju nadeli ime – Slatine (sinonim za zdravilno vodo). Nič čudnega torej, da premore ta mali zaselek kar 10 do 11 vodnjakov, razporejenih po dvoriščih ali v neposredni bližini hiš. Nekaj vodnjakov pa se nahaja celo v sami notranjosti bivališč. Ker se drevesa, ki so še posebej ‘žejna’, rada naselijo na kraju bogatem z vodo, so ena od zanimivih značilnosti Slatin tudi široko razbohotene murve, ki krasijo dvorišča tukajšnih domačij.

V eni izmed obnovljenih hiš si je ljubiteljski zbiratelj starin uredil pravo ‘pravljično’ klet.Tudi pri sosedovi hiši stoji na vogalu staro kmečko orodje, kot spomin na ‘nonote in none’, ki so si na tem hribu s trdim delom služili vsakdanji kruh. Danes se nihče več ne preživlja s kmetijstvom, njiv ni veliko, fige pa še vedno dobro rodijo.

Najvišji točki na Slatinskem področju pravijo domačini ‘Šanse’. V davnih časih je bila na tej točki rimska utrdba oz. opazovalnica. Tu so našli kamnite zidove imenovane »limes« in 30 cm visok kipec sv. Marka. Le-ta je danes shranjen v muzeju. Iz Slatin se razprostira širok razgled na Trst, Koper in Šavrinsko gričevje. Vso to prostrano deželo, ki sega od morja do Slavnika, si lahko tukajšni prebivalci ogledujejo kar iz svojih lepih dvorišč.

Tako kot v večjih mestih globoko spodaj ob morju, je tudi v visokih Slatinah prisoten nenehen delovni utrip; Na križišču so se pravkar pričela večja pripravljalna gradbena dela…