Srmin

Srmin ni strnjeno istrsko naselje, kot je običajno za področje Istre. Zaradi danih naravnih pogojev so tu nastale domačije raztresenega tipa.

Ime S(e)rmin naj bi bilo indoevropskega izvora, saj Ser pomeni teči in tukaj je res veliko vode; mimo Srmina teče reka Rižana, ki se nedaleč stran izliva v morje. Podobno ime najdemo tudi ob Savi (Sremska Mitrovica) in ob Gardskem jezeru (Sirmione).

Srmin, ki zaključuje Rižansko dolino, še najbolj označuje 84 m visok hrib. V davnini je hrib štrlel iz morja, bil je torej manjši otok. Toda aluviolni nanosi, ki jih je reka Rižana na svoji poti proti morju odložila, so otok Srmin združili s kopnim. Nastala je velika aluvionalna ravnica. Ta se prične nekje pri Dekanih in se od tod širi na eni strani proti Bertokom in Škocjanskem zatoku (Val Stagnon), na drugi pa proti Ankaranu.

Na griču, ob katerem se danes bohotijo cisterne Istrabenza, so našli sledove predzgodovinskega gradišča. Danes ni o tem gradišču nobenega sledu, pač pa je tam zelo lepo urejen park z lepim razgledom na vse strani, ki ga oskrbuje Lovska družina Koper. Ob vznožju griča so ob izgradnji novega odseka avtoceste, našli tudi rimska grobišča. Srmin je bil torej poseljen že v pradavnini. Izkopanine so pokazale, da je bil tu kaštelir, utrdba, ki je dajala zavetje tedanjim prebivalcem.

Tako Marchesetti kot Coppo in Degrassi postavljajo Aegido, ki naj bi bila predhodnica današnjega Kopra, prav na vznožje tedaj še otoka Srmin. Tudi izkopavanja so prinesla na površje nekaj zanimivih dokazov, ki so potrdila njihovo domnevo.

Pri gradnji železnice in želežniske postaje, skladišč in velikih cistern v šestdesetih letih, ni bilo predhodnih arheoloških raziskav. Velik del najdbišča je bil uničen. Domačini omenjajo 80 cm debelo kulturno plast, zidove, zidane iz obdelanih kamnov, rimsko lončenino in keramične uteži za ribiške mreže. Tu je nek domačin našel kanalizacijo in zidove stare naselbine, morda rimske Aegide. Srmin je bil vsekakor staro vozlišče, saj so se prav tu stikale kopenske in morske poti. Še danes nas nanje spominja ime Bivije »bi via«. Poti so od tu vodile proti notranjosti Istre, Trstu in naprej proti Puli. Tod je potekala via Flavia, strada Regia, via Delfia ter ozkotirna železnica Parenzana, ki je imela na Lazaretu tudi svojo postajo.

Zanimiv je podatek, da so stari koprčani prevažali po kanalu, ki je povezoval Val Stagnon (današnji zatok) z Rižano, imenovanem Ara della Fiera, svoje proizvode (sol, olje, vino) in jih na mestu imenovanem Karigador menjali za seno, les, drva z prebivalci notranje Istre. Na Srminska polja so se v zimskih časih spustili pastirji iz Čičarije in pasli svoje ovce. Raven in zamočvirjen svet ob morju pa je bil kot nalašč tudi za ureditev solin, ki so delovale že v zgodnjem srednjem veku in so bile za piranskimi največje v Istri. V letu 1931 so pričeli z bonifikacijo tega področja, zasuli so soline in uredili kanale za odvajanje odvečne vode.

Nad Železniško tovorno postajo Bertoki ima svoj teren tudi Kinološko društvo Elit, kjer dresirajo pse.

Po vojni se je večina »serminotov«, tukajšnim ljudem so okoliški prebivalci namreč pravili »serminoti«, odselilo.

Nekaj starih priimkov se je še ohranilo: Babudri, Angelini, Apollonio, Belloto, Bincoletto, Fortuna, Peressini, Toskan, Vidali, Calegiorgio, Filistum, Isappan…