Sv.Ubald

Sveti Ubald ali Šanbaldo, kot mu pravijo domačini, je manjši zaselek na vrhu griča, ki se nato nadaljuje v hrib Bonini. Začne se pri družini Bordon, ob lokalni cesti Vanganel-Škocjan, s hišno številko Bonini 1.  Okrog starega jedra »kortine«, last nekdanjega veleposestnika Blažića, se širi novogradnja stanovanjskih hiš.

Kraj je dobil ime po svojem zaščitniku Svetem Ubaldu, kateremu je bila posvečena cerkev na vrhu griča. Po pripovedovanju vaščanov so jo v 18. stoletju porušili Napoleonovi vojaki, o kateri danes pričajo le ostanki temeljev. V počastitev tega svetnika, zaščitnika otrok, zaščitnika proti obsedenostim, nevralgiji in migreni, je bila na dan Svetega Ubalda, 16.5.2003, pred hišo Bordonovih blagoslovljena na novo restavrirana kapela.

Hiša družine Bordon pa ni zanimiva samo zaradi kapele, ampak tudi zaradi njene zgodovine. Po pripovedovanju Oresta Bordon, je ta zgradba prvotno stala višje na pobočju Boninov. Po hudi pozebi leta 1929, jo je dal takratni lastnik  razstaviti in v enaki obliki postaviti na sedanje mesto v dolino ob reki Badaševici.  O veliki revščini nekaterih kmetov priča pripoved, da so celotni material za hišo z osli in vozovi prenesli, brez plačila, samo za hrano. Pred drugo svetovno vojno je bila v tej hiši gostilna, ki so ji rekli ‘Pri Roškiću’.

Družina Bordon se je vanjo vselila leta 1962. Tudi danes je ta domačija nekaj posebnega. Posebno jo delajo njeni lastniki, ki so veliki ljubitelji živali. Oreste Bordon ni samo lovec-gojitelj, ki skrbi predvsem za odstrel bolne, v razvoju neustrezne ali škodljive divjadi, ampak je tudi sodnik kinolog, ki se ukvarja z dresuro psov. Njihovo dvorišče, je mali živalski vrt, ki je zanimiv predvsem po tem, da imajo vse domače živali tudi svoj naraščaj. V ogradi se podijo koze s kozlički, zraven so hlevi za tri lepe konje, po največjem dvorišču se prosto pasejo kokoši, med njimi se igrajo lovski psi, v sosednji ogradi, med številnimi račkami, vodi koklja svoje piščance, pod zabojem pa vali udomačena raca. Na steni je pripeta ptičja valilnica z gnezdi jajčk, kakor tudi s pravkar izvaljenimi ptički.

Na vrhu griča so posejane nove hiše in zanimiva drevesa. Na skritem notranjem dvorišču so med novimi zidaki utesnjeni stari zidovi nekdanjega gospodarskega poslopja. Klavdij Favento se na tlorisu ruševin starega poslopja, s sorodniki trudi postaviti nove bivalne prostore, v isti višini kot so bili prej. Povedal je, da je bil na tem mestu pred 250. leti samostan. Zadnji lastnik, ki je imel tu svoje gospodarsko poslopje nekje do konca vojne 1945, je bil  veleposestnik hrvaškega rodu, Blažić Arno. Živel je v Tržiču ter trgoval z lesom in premogom. Klavdijev nono Olivo Obaldo je bil po prvi svetovni vojni pri tem posestniku oskrbnik (fatore), zato je po odhodu gospodarja to poslopje ostalo njemu.

Na zgradbi, kjer so bili nekoč stanovanjski prostori gospodarja, je bila tudi sončna ura iz 16. stoletja, ki jo je sedanji lastnik Olivo Rigo dal restavrirati. Na notranjem dvorišču so bili nekoč hlevi, o čemer priča korito za napajanje živine, 300-let stara  vrata, ki vodijo v klet. Tu so tudi ostanki nekdanje torkle. Vaščani povedo, da je bil posestnik napreden, da je imel celo svoje tenis igrišče in da je svojo veliko posest, ki je segala v dolino, zapustil kolonom, ki so na njej delali.

V »vali« ob  reki Badaševici so še danes lepo obdelane njive. Po hribu so nasadi oljk  in ob cesti, za Istro tako značilne pergole z refoškom. Kmetje svoja polja namakajo z vodo iz reke ali iz nekaterih naravnih izvirov, ki jim pravijo bolaži. Posebno so zainteresirani za ureditev bolaža pod murvo, iz katerega črpajo vodo visoko na hrib. Izvir je že dolgo zanemarjen, zato voda nekontrolirano in potratno odteka po kanalu.