Urbanci

Vas Urbanci leži  visoko na hribu, sredi poti med Plavjami in Tinjanom. Tako kot je značilno za večino istrskih vasi, so tudi Urbanci strnjeno gručasto naselje.

Na poti v Urbance nas takoj za smerokazom pozdravi nova bela hiša z vodnjakom in lepim kamnitim zidom ob cesti. Potem pa lep kos poti ni nobene zgradbe več. Šele na vrhu hriba se nasproti borovega gozdička, pred katerim stoji manjše sakralno obeležje, prikaže strjeno naselje kakih 12 hiš. Skoraj polovica hiš je obnovljenih, veliko je še kamnitih, kar nekaj pa je že razpadajočih ali že pravih ruševin. Med vsemi temi raznovrstnimi arhitekturami se vije vaška cesta s svojimi kratkimi stranskimi ‘ulicami’. Vse pozornosti so deležne tudi zgradbe, obnovljene z istrskim kamnom. Lepo ohranjajo pristen videz stare vaške arhitekture.

Vas Urbanci tudi v letu 2004 še vedno nima vodovoda (gradnja le-tega pravkar poteka na sosednjem hribu Tinjan in je predviden tudi za Urbance). Kljub temu je ta slikoviti kraj nad Trstom poln zelenja in prirodne svežine; v njem rase mnogo dreves, predvsem murv in fig.

Zaradi nekoliko neugodne lege vasi so njeni prebivalci imeli malo njiv s katerimi bi se lahko preživljali. Družine so bile številne, zato so moški hodili na dnine; obdelovali so polja na Plavjah ali služili v Kopru in Trstu.

V času NOB so bili tudi v Urbancih aktivni in tako so novembra 1943 v hiši Ivana in Viktorije Oblak ustanovili partizansko šolo. Pouk je trajal polni dve leti. Prekinjen je bil le takrat, ko so Nemci okupirali vas in zgradili okoli nje več bunkerjev. V šoli sta poučevali vaški aktivistki sestri Ivana in Cvetka Škrlj, ki sta bili leta 1945 ustreljeni.

Po osvoboditvi leta 1945 je ostala vas odrezana od Trsta, saj je bila v njeni neposredni bližini postavljena meja med cono A in B. Najhuje je bilo v letih 1953-54, ko je bila meja popolnoma zaprta in so vaščani lahko prišli v Trst le preko Sežane.

Aldo Cupin, roj. 1931, ki živi v predmestju Trsta, je v vasi Urbanci podedoval rojstno hišo. Zdaj se vrača sem vsak dan in tako pripoveduje:

»Ja, jaz sem najstarejši vaščan tukaj rojen. Še dve družini sta od tu, vsi ostali pa so priseljeni od drugod, iz Like in Bosne. Vojno sem doživljal kot otrok, vendar ne morem pozabiti, kako so se v našo hišo vselili Nemci in me ustrahovali s pištolo…

Kmetije nismo imeli velike, zato sem na delo odhajal čez mejo v Škedenjsko železarno. Preživljali smo se tudi s prodajo mleka, vode iz vodovoda pa še do danes nimamo. Zato pa imamo v Urbancih skoraj na vsakem dvorišču vodnjak. Kadar je v njih zmanjkalo vode, pa smo hodili ponjo na izvir pod vasjo, kjer je bila zgrajena tudi pralnica in korito za napajanje živine…«