Vrgaluca

Ko se vozimo po vanganelski cesti, naletimo na skupino obcestnih tabel, ki nas usmerjajo v tri različne zaselke Kampel, Novake ter Vergaluco.  Obcestna tabla   Kampel-Novaki nas pravzaprav najprej vodi v Vrgaluco, ki jo zastopa le ena domačija. Vrgaluca je namreč le obronek tako imenovanega Rimskega hriba,  ki se ravno tu začenja vzpenjati proti Pomjanu, vzhodno pa se razteza do meje z Bošamarinom.

Iz Vrgaluce se proti hribu vzpenja novo naselje Novaki, ki je del bivše Novakove posesti in je dejansko že Kampel. Iz novih hiš, ki so obdane z vrtovi, na katerih rastejo oljke in lično vzgojene vrtne rastline, se razprostira pogled po Vanganelski “vali”.

Ime Vrgaluc lahko izvira iz besede »verga«, ki pomeni nasip potoka ali reke. Ena od možnosti pa je tudi ta, da ime izvira iz priimka znane družine Gallucci, ki je po podatkih območnih družinskih dreves nekoč vladala na tem področju. Za razliko od Kampela, Trikole in Brd, je Vrgaluca spadala pod Koper.

Edina hiša starejšega datuma ponosno nosi Kampel št. 1, v kateri prebiva gospod Petretič Libero, ki je sicer po rodu iz Abitantov. Živi še v edini starinski hiši, med samimi novogradnjami. V mladosti je delal kot rudar v Raši. S 24 leti se je preselil v Novake in začel službo v Tomosu. Tam je hitro dopolnil svoje znanje iz finomehanike in oddelal še preostalih 35 let do zaslužene pokojnine. V teh letih ni nikoli menjal svojega delavnega mesta, ki ga je z leti tako vzljubil. Rad se tudi spominja svojega služenja vojaškega roka, ki je leta 53 trajalo kar 3 leta in ga je odneslo daleč na Šarplanino. Od tam ima kot spomin močno kovano ključavnico, ki mu varuje vhod v kantino.

Kratka zgodovina po pripovedovanju g. Petretiča iz Kampela št. 1: velik del Vrgaluce in Trikole, vsega skupaj 25 ha zemlje, je kupil  Giovanni Novaco iz Vernjaka na Briču. Največ od plemiča de Tota. Posestvo je plačal v zlatu in na tisti dan so ga spremljali trije oboroženi lovci, ki so ga varovali pred razbojnki. V Vrgaluci si je naredil domačijo s hlevom, kjer je bilo do 25 glav živine in konj, s katerimi je prevažal svoje pridelke na tržnico v Koper in Trst. Tu so živeli tudi koloni, ki so mu pomagali obdelovati  posestvo. Prijateljeval je s Segrejem, posestnikom iz Bošamarina. Na križišču, kjer se zavije za Kampel, pa stoji kapelica s tablo, na kateri piše, kdaj je prišel v te kraje.

Po gradivu, ki ga je pripravil Črt Butul, pa izvemo, da je ravno tako na začetku dvajsetega stoletja, tu gospodovala družina Toškan. Ti so imeli svoje imetje nekoliko bolj proti Vanganelskemu polju. Pridelovalo se je vino, predvsem refošk in malvazijo, drugače pa še koruzo in žito. Včasih, ko so po teh poljih kraljevali boškarini, so bila tudi prevozna sredstva drugačna. Takoj na meji z Vrgaluco živi gospod Lazar Bonin, ki se ukvarja s konji in prevoznimi sredstvi, ki so se uporabljala pred avtomobili. Še okoli srede prejšnjega stoletja, so se ljudje prevažali z zapravljivčki in vozovi, s katerimi so vozili prodajat svoje pridelke.

Konec prejšnjega stoletja so ljudje od tod večinoma delali v Tomosu, popoldan pa so obdelovali kmetijo. Danes pa tu prebivajo poleg nekaterih domačinov razni obrtniki, uradniki, zobozdravniki, ki delajo v Kopru. Vse več obrtnikov pa opravlja svojo podjetniško dejavnost kar na svojih domovih, saj si jih je veliko svoje pisarne in delavnice zgradilo poleg  hiš.

Časi pa gredo naprej in tudi male obrti počasi rastejo … Tako se zamenjuje kmetijstvo z obrtništvom.

Do leta 1960 je bila na daleč znana šagra pri Novaku, kjer so v treh  dneh spraznili star Istrski sod od 1050 litrov refoška. Ta  zgodovinski sod ni več v uporabi, hrani pa ga še vedno g. Peterčič. Uredilo se je plesišče s peskom, ki so ga dovažali iz Ankarana. Danes je na tem mestu lično urejen vrt. Na to šagro so prihajali iz vseh okoliških zaselkov, saj je bila šagra pri Novaku cenjen dogodek, ki je trajal več dni.

Foto: Črt Butul